Če bi obstali kot drevo,

s koreninami v zevajoči črnini,

bi ohranili njegovo trezno glavo

ter mikavno umirjenost ?

Ali še naprej nadevali preobleke,

bleščave puščice zadajali neznancem

ter se ob ranah le pritajeno smehljali ?

Ni jih veliko, ki ob vsej poplavi

zlatih razjed

ohranijo svoj jaz.

Niti ti.

Tvoja koža iz čistega ponosa

komaj ohranja senco iz tebe.

Tako se raztapljaš pred menoj.

Meneč, da se dvigaš

v neznansko spokojnost.

Da je nedotakljivost tista, ki

te ohrani sredi eksplozije.

Nič več nisi 

kakor kup nemih lutk, ki 

se selijo iz kraja v kraj.

Kar je ostalo od tebe

ni neka milina, 

ne blazno razumevanje ali empatija.

Prevzetnost časti nečuteče maske,

kljub objokanim otrokom,

kljub krvi, ki se nastavlja širjavi.

Ni nedolžne škrlatnosti

med verniki,

lahko se ovenčaš z nožnimi prsti

in blagosloviš.

A v resnici se le izvijaš, nebogljen,

iz povojev tujih ljudi.

Človeškost počasi izstopa

in še zadnjič, s kretnjo,

slovesno pomaha v slovo.

V praznini je tvoj končni cilj.

Nemočno lahko le utrneš svečo

in obvisiš.

Med njimi. Med komerkoli.

Fin in nečist, brez odseva,

le pojav v izložbi.

barbara gale