Prostor je napolnil vonj po morju.

In svežih figah.
Pravkar odtrganih s sramežljivih krošenj.
Pretrgaš jih na dvoje.
Sladkobni sok se pocedi med prsti.
Po zapestju. In naprej po preznojeni koži.
Oblizneš ga.
In zagrizeš v rdečkasto meso.

Vstopaš. Vedno v drugi svetlobi.
Odeta vedno v nov vonj.

Po jasminu. Komaj zaznavnem.
Spominu na nedolžnost.

Po eksotičnih cvetovih in težkih, omamnih začimbah.
Iz perzijskega harema.

Po francoskih bordelih in pohotnih sanjah
pesnikov, boemov in drugi klatežev usode.

Najina soba je vsakič posvečena drugače.

Ko na koncu obleživa
so stene in tla in zavese …

… prepojene z obljubo večnosti.