Na robu jutra
Nikogar ni nikjer.
Le ulična svetilka
je stražarka v polsvetlobi zore.
S škripanjem peska na dovozu
je postalo očitno,
da je še noč izpustila
glasen vzdih
in boleče sem si zaželela,
da bi zagledala
njen mil obraz,
ki ga je obkrožal nežen val
srebrnih las.
Na robu jutra,
v koprenasti svetlobi zarje,
objamem njeno odsotnost.
urednica
Poslano:
16. 07. 2015 ob 16:04
Spremenjeno:
16. 07. 2015 ob 16:04
Koni, pri tej pesmi bi bil priporočen normalen, nezaznamovan besedni red, saj ni rimanka.
?
LP , Lidija
Lidija, hvala; pesem res ni rimanka; rada bi jo izboljšala; mi pomagaš k nezaznamovanemu besednemu redu?
LP, koni
Saj je samo par malenkosti:
Nikogar ni nikjer.
Le ulična svetilka
je stražarka v polsvetlobi zore.
S škripanjem peska na dovozu
je postalo očitno,
da je še noč izpustila
škripajoč vzdih
in boleče sem si zaželela,
da bi zagledala
mil obraz,
ki ga je obkrožal mehek rob
srebrnih las.
Na robu jutra,
v koprenasti svetlobi zarje,
objamem njeno odsotnost.
Všeč mi je.
Sama bi še en rob spremenila v kaj drugega.
Se opravičujem, da se vtikam, prebrala sem in nekoliko nasedla na rob/robu.
Lp, Lea
Malenkosti zate, Lidija, zame veliko več; hvala
in lp,
koni
Pozdravljena, Lea in hvala za namig; res se ponavlja tale "rob". Mogoče bi "na robu jutra" kar izpustila; bom še razmislila;
lp, koni
ja, se strinjam z Leo, mehek rob las --- morda bi res lahko rekli, da je to malce neroden izraz, ja ... gotovo najdeš kaj ustreznejšega
Pa naslov ... ? (Pogrešam jo >> se mi zdi bolj "delovni naslov")
Poslano:
16. 07. 2015 ob 16:50
Spremenjeno:
16. 07. 2015 ob 16:52
Ah, koni saj me ni treba ubogati :)
sama "vidim" svitek
sivih las
Lp
Poslano:
16. 07. 2015 ob 18:00
Spremenjeno:
16. 07. 2015 ob 18:32
Lidija, mogoče bi šlo takole:
Na robu jutra
Nikogar ni nikjer.
Le ulična svetilka
je stražarka v polsvetlobi zore.
S škripanjem peska na dovozu
je postalo očitno,
da je še noč izpustila
glasen vzdih
in boleče sem si zaželela,
da bi zagledala
njen mil obraz,
ki ga je obkrožal nežen val
srebrnih las.
Na robu jutra,
v koprenasti svetlobi zarje,
objamem njeno odsotnost.
urednica
Poslano:
16. 07. 2015 ob 18:25
Spremenjeno:
16. 07. 2015 ob 18:26
Odlično, vendar pusti ta "rob jutra" tudi v pesmi ...
Na robu jutra,
v koprenasti svetlobi zarje,
objamem njeno odsotnost.
pa še:
izpustila bi eno škripanje, da se ne ponavlja ...
S škripanjem peska na dovozu
je postalo očitno,
da je še noč izpustila
škripajoč /glasen vzdih
LP, L
Poslano:
16. 07. 2015 ob 18:31
Spremenjeno:
17. 07. 2015 ob 12:28
hvala, Lidija; pesem je pridobila in hkrati ostala "moja" ter podeljena z vsemi, ki so jo opazili;
lp, koni
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: koni
- 16. 07. 2015 ob 16:00
- Prebrano 1200 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 457.7
- Število ocen: 12