nedeljsko dopoldan se je že obrnilo v eno uro

zazehalo od čakanja, in se pijano vrglo na kavč

Giselle v živčnem postopanju po sobah

komaj še diha, vedela je, da je med stezicami 

še ena v darilni papir ovita laž

da le utihne in ga ne pusti motiti

mogočnež, gospod Evgenijev, kot mu je v nocojšnjih sanjah dala ime

se ne pusti motiti

njegove minute so diamantne

reke so izdolble struge posebej zanj

in pšenica se na prekmurskih poljih ziblje 

v ritmu njegovega brezzobega smeha

na bruhanje mi gre, Sofija

prinesi vedro, hitro, prinesi vedro

dovolj si že spila, Giselle

to nikamor ne gre

ne gre in pika

zavezala te bom za posteljo in zaklenila vinsko klet

razbila bom vse steklenice, če bo potrebno

ne graviraj si solz v stegna

ne smej se, ko so oblaki žaltavo zeleni

in sonce ugaša nad oblaki

Giselle, spusti, verjemi

prepusti, odnesi, izbljuvaj, izkašljaj

da le ostaneš živa

vsaj še danes

sheeba