Giselle, prosim te, vstani s tal
odpri mi srce, oglasi se na telefon, ki zvoni že ves dopoldan
ne morem, Sofija, preveč sem pijana
mogočnež mi je iz prsi izsesal kri in me pustil ležati v lastnih iztrebkih
kaj bi še rada, Sofija, kaj bi še rada
kaj
kaj
pusti me umreti
izgini, odidi, zapahni vrata, ne vračaj se
Giselle, ne joči
objamem te, ker vem
da je tvoja koža popolnoma izsušena
vem, da se obrne stran, ko ga skušaš objeti
vem, da odmakne obraz, ko si zaželiš poljuba
vem, da je njegov čas eden in edini
in le on je pomemben
in njegov strah, ki je le izmišljena copata
pod maminim krilcem
da bi jih vrag vzel
še volkovi bi s teboj bolje ravnali, Giselle
zakaj, zakaj, zakaj
dovoliš
zbudi se, vstani, zarjovi, raztrgaj iluzijo
ki je pomečkana v izbljuvani vreznini
poglej se, moja ljuba, preljuba Giselle
ne pij iz steklenice, prosim te
vsaj uspavalo me bo
v objemu milosti
moram izprazniti glavo in odpreti vrata, Sofija
moram
moram
tole me ubija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: sheeba
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!