V LABORATORIJU SRAMOTE
mama, slanega sira mi naribaj: s ščepcem
preganjavice, s kožo mlade srne: pel bom!
brez rok in nog bedim med hrupom svojih
srhljivih inštrumentov: nor grobar s krhkim
zobovjem, trebušasti označevalec sramote.
med klasjem je mak, med opekami vlažna
drobovina: mesarji imajo črno kri, kitaram
so zrasla vulkanska moda in na kolobarjih
sonca se redijo pijani marsovci: ni poetes
brez ustnic, ni pijancev brez dlak, ni kavk
brez trobent in ni sužnjev brez verig. nad
praznimi vrči so hudiči napeli lažne strune,
na poscanih pogradih poležavajo brezzobe
lepotice in nad kostmi izdajalcev joče nora
harpija. naše pesmi so ujete v sivkast mrč.
... so pesmi, ki jih Človek Pesnik nikakor ne more nežnejše zapeti ... rada te poslušam!
Objemam vaju z Luno
senada, vse dobro! long time no see.
Z krhkim sem ti spremenila v s ... zanimiva je, ker predvidljivo (pogojno rečeno splošno) meša z intimnim in samota, ki je hkrati individualna, je tudi splošna, saj če sešteješ vse posamičnosti, jih je za cel laboratorij, čestitke,
Ana
hvala, ana, za pronicljiv komentar.
:D
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Dani Bedrač
- 11. 07. 2015 ob 15:59
- Prebrano 756 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 459.4
- Število ocen: 11