NE LAJAJ V LUNO, MAMA

Kot blazna psica 
vsako jutro stečem v gozd, 
kjer ovohavam drevesna debla,
kjer ovohavam kamenje in skale, 
kjer ovohavam grmovje in trave, 
kjer ovohavam zatohli zrak.
Na vsakih nekaj metrov 
se ustavim in prisluškujem. 
Nič ... popolna tišina.
Gozd je kot zaklet - 
brez ptičjega petja, 
brez živalskih glasov, 
brez vetrov v krošnjah.
Pred par desetletji je onemel, 
prav tako kot jaz. 
Takrat, ko so obkolili naše mesto 
in so se nad nas zgrnila 
krdela nečloveških zveri. 
Takrat, ko so nas neusmiljeno ločili - 
moški ste ostali ujeti v muke, 
ženske in mlajše otroke 
pa so strpali v avtobuse,
v svojih krempljih so zadržali
le najlepša dekleta
med njimi tvojo sestro.
Takrat, ko sem iz naše družine 
samo jaz zapuščala pekel
s hudourniki solza,  
ki so drli po mojih licih,
ko je avtobus po polžje lezel
iz obroča groze.
Onemela sem,
ko sem skozi okno zrla
v nepregledne kolone naših moških,
na katere so prežale tuje puške
in jih gnale proti gozdu.
Onemela sem,
ko sem gledala ta izmučena telesa
in med njimi pohabljence
brez ušes, 
brez nosov, 
brez oči, 
brez udov.
Za hip sem uzrla tebe - moj najstarejši,
hvalabogu bil si cel,
in ko sem se ozrla,
sem nedaleč za teboj opazila
tvojega brata, 
ki je imel okrvavljeno obvezo čez uho
in tvojega očeta, 
ki je imel rano namesto nosu.
Postalo mi je slabo, neznansko slabo,
in ko sem ob cesti zagledala raženj,
na katerem so vojaki vrteli
še živega moškega
in ga polivali s pivom,
sem padla skupaj.
Od tistega dne
nisem spregovorila niti besede,
od tistega dne
nisem več hotela biti človek -
najhujša izmed vseh zveri,
od tistega dne
sem mrtva,
čeprav še vedno živa.
Čez dolge, dolge mesece
sem se vrnila
kot blazna psica,
ki bi rada skupaj zbrala svoje najdražje.
Uspešna sem bila že prvi dan,
ko sem v "gaju angelov",
med množico obešenih deklet,
našla tvojo sestro
z napihnjenim trebuhom
in prepojeno
z demonskim semenom.
Pokopala sem jo
in iskala dalje kot nora.
V globelih in na vzpetinah,
na jasah in v goščavah
sem grebla po zemlji
kot mnoge druge.
Nekatere so imele srečo
in so kmalu našle
še dobro ohranjena trupla
svojih sinov, mož, bratov, očetov,
druge smo tavale v temi.
Kasneje so nam ostale le še kosti.
Koliko skeletov sem našla,
koliko golenic, mečnic, stegnenic,
koliko podlahtnic, koželjnic, nadlahtnic,
koliko medenic, hrbtenic, reber,
koliko ključnic, lopatic, lobanj,
koliko večjih in manjših kosti,
ki jim ne vem imena ...
Čez tri leta sem našla
vse kosti tvojega brata
in skelet tvojega očeta brez lobanje,
tudi njiju sem pokopala.
Leta so prešla v desetletja
in jaz kot blazna psica
še vedno iščem tvojo sled.
Upam, še vedno upam,
da najdem vsaj koščico tebe,
da te pokopljem
poleg svojih najdražjih,
kamor se bom naposled
ulegla še sama.
Ko pade mrak se zavlečem
med ruševine ognjišča
in le s težavo zatisnem oči,
ker noči srhljivo kričijo
in nemočna tulim v luno,
kjer se mi riše 
tvoja srebrna podoba,
ki me vznemirjeno sprašuje:
Majko moja,
kada ću naći svoj mir?
Poskušam te potolažiti:
Strpi se sine,
uskoro ćeš biti u majčinom zagrljaju.
In kot blazna psica
zjutraj spet stečem v gozd.

Marko Skok - Mezopotamsky

levcek

Poslano:
09. 07. 2015 ob 19:31

moj bog pesem ki te pretrese do kosti.

lp, Mateja

Zastavica

Ljubica Ribić

Poslano:
09. 07. 2015 ob 21:49

krik... nikad zabravljen curi niz sjećanje... 

snažna priča ... do ogoljelih kosti probada bolnim pitanjima...zašto??

Zastavica

vida

Poslano:
10. 07. 2015 ob 09:10

izuzetno snažno! -  prodire do srži  prokletsva, otisnutog na nevidljivom naličju čovječanstva... ? Zašto?, ostaje bez odgovora, što pjesnik naglašava izvrsnim naslovom pjesme.

Čestitke i lp, Marko

Vida

Zastavica

Marko Skok - Mezopotamsky

Poslano:
10. 07. 2015 ob 19:39

Mateja, Ljubica & Vida, hvala za pretresljive in tankočutne komentarje.

Ostajam brez besed.


Lp, Marko

Zastavica

Marko Skok - Mezopotamsky

Poslano:
11. 07. 2015 ob 11:26

Dan brez nasmeha, v spomin na vse nedolžne žrtve vojn:

Zastavica

Dragana Andric

Poslano:
11. 07. 2015 ob 14:45
Spremenjeno:
11. 07. 2015 ob 22:21

Ostala sam bez teksta! Svaka moja reč bi oskrnavila ovu do kosti (tibule  i fibule)  izražajnu pesmu. A opet nešto mi ne da, da ne ostavim komentar o pročitanoj i do bola doživljenoj pesmi, Marko!

lp,Dragana

Zastavica

Marko Skok - Mezopotamsky

Poslano:
11. 07. 2015 ob 21:16

Dragana, hvala za dotik in ganljive besede.

Lp, Marko

Zastavica

Marko Skok - Mezopotamsky

Poslano:
12. 07. 2015 ob 00:04

Tudi zaradi vas, ljube komentatorke sem se lotil prevoda:

http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/105723/nemoj_da_lajes_na_mesec_majko


Lp, Marko (malo lažje mi je)

Zastavica

ob potoku - Majda Kočar

Poslano:
12. 07. 2015 ob 23:03

Marči, kako neverjetna poezija....do srca, do obisti pride...!!!!

Pozdrav,

Majda

Zastavica

Marko Skok - Mezopotamsky

Poslano:
13. 07. 2015 ob 06:27

Hvala, Majdika!


Lp, Marko

Zastavica

modricvet

Poslano:
13. 07. 2015 ob 08:42

Brez besed sem.


LP, mcv

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
13. 07. 2015 ob 10:33
Spremenjeno:
13. 07. 2015 ob 10:36

Pesem, iz katere puhti anatomija zla, in če se sprašujem: je možno povedati to z drugačnega zornega kota, kot je prvoosebni, se po mnogo branjih odločim, da ni: treba je tuliti, grebsti, videti z očmi mater, z neposrednimi očmi, ki so videle zverinskost, zato zadrthti vsa človečnost, ki jo premoremo - pesem, po kateri dolgo ne bomo mogli prebrati (in najbrž tudi napisati) nobene več.

Čestitke,

Ana

Zastavica

Marko Skok - Mezopotamsky

Poslano:
15. 07. 2015 ob 11:12

Hvala za dotik, modricvet.

Ana, hvala za tenkočuten komentar ... tudi sam sem si postavljal podobna vprašanja 

in prišel do podobnih zaključkov. Res upam, da ne bo predolgo trajalo do nove pesmi.

Lp, Marko 


Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Marko Skok - Mezopotamsky
Napisal/a: Marko Skok - Mezopotamsky

Pesmi

  • 09. 07. 2015 ob 17:31
  • Prebrano 1876 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 803.59
  • Število ocen: 25

Zastavica