Ni te bilo tu

ko je slikarski čopič

risal prelepe žerjave.

Ni te bilo tu

niti takrat ko so nevihte

raznašale gnezda in v njih

male preplašene ptičice.

Ni te bilo tu

niti takrat ko se je Sonce

vnovič rodilo nad trstičjem.

Prišla si

kot se prihaja v objem

opita in zamaknjena

Prišla si

ko so žabe regljale

in so roji komarjev

tavali vzdolž Save.

Prišla si šele takrat

ko so izginile barve

ko so odleteli žerjavi

in ko se je slikar utopil

napol pijan in napol nor

nekega jutra

ko je po mulju in okraku

iskal raztresene čopiče.

Da,

prišla si,

vendar

prepozno.

Marko Skok - Mezopotamsky