Od nekdaj leže so lenobe sedele,

miže, ker stoje bi se videza zbale,

ob njem onemele, čepele, zaspale,

brez dela, lagodno bi dneve čakale.

Ko najbolj umestna bi pridnost bila,

največja lenoba je v spanje zašla.

Zašla je v brezdelje, lenobno življenje,

v iskanje počasnosti giba po tiru,

ki vodi lenive k usahlemu viru,

v snovanje počitka na postelji, v miru.

So dolgo crkljali se v legi počez,

ko žeja zvabila je lene na ples.

So sebe iskali, nergali, čakali,

da kdo se premakne, jim grlo poplakne,

pečenko prinese in kruha primakne,

lenobi prikloni, da v usta mu kapne.

Ni dolgo, ni dolgo lenobnež tam stal,

se vrnil je v sedež in mirno zaspal.

Se več ne sekira, ko težo nabira.

Lenobno postaja, miže preteguje,

brezdelje neguje in zdravju škoduje,

podpira lenobo, ko ves čas miruje.

Lenobno se dolgo leno bo pasel,

v lenuha lenobno on bo odrasel.

Srce in oko je glasno zajokalo.

Boleče, čuteče je solza spolzela

na zgubana lica, ki so ovenela.

Kot roža na suhem ne bo več cvetela.

Ker dela za njega ni poiskala,

lenuha se vedno bo sramovala.

Je znala tolažit, je znala ponudit,

je znala se v hlapčevska dela zapreči,

a, znala ni s sebe bremena odvreči.

Brez dela pustila lenobo je v sreči.

Le kje bo lenoba lena končala,

ko z lakoto se bo žejna spoznala.

koni