Kaj pa vem

obupal sem in vstal

že tolikokrat da je smešno

in po vsem sranju

se opravičujem na izrazu

še vedno verjamem v pravljice

srečen konec in podobno

pa kaj bi drugega

najbrž ni še čas

da se zavlečem pod kamen

recite mi trapast

a še vedno verjamem

v osladne reči

takšno etiketo pač imajo

in ko čepiš sam v nečem

čemer kljub vsemu rečeš dom

nemočen in pozabljen

so prej omenjene pravljice

vse kar drži nad gladino

in osladno je topla dlan

ki si jo tako želim.

igor žuravlev