Kadar se zazrem v nebo
in se moj pogled
z
obzorjem
staplja,
zaznam,
kako skomina vzdihuje.
Ko vetrc se
mehko
po prsih
ji sprehodi
in
šibko ji telesce
s toplim pišem
z Juga
v hrepenenje ziblje,
solze so na nebu
in v očeh,
skomina v grlu,
in
oktober
v
zatonu.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Romana Novak
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!