Ko se v vročih pasjih dneh
dolina kakor v kotlu kuha,
škrate mine radost, smeh,
so sitni kot mesarska muha.
Suša jim je vse pobrala,
hrana izginja iz omar,
bratje moji, to ni šala,
lakota je huda stvar.

Vsa rodbina se je zbrala
v senci Zajčjega gradu,
pozno v noč pametovala,
kako rešiti se gladu.
Končno sklenejo soglasno:
»Gor, na goro pojdemo,
kar nocoj, nebo je jasno,
nahrbtnike pripravimo,
le najnujnejše stvari
za približno mesec dni,
da s košnjo si zaslužimo
tja do jeseni južino.«

Jo kar čez Turo mahnejo,
pot strma je, a krajša,
nad Miklavom se oddahnejo,
vzpon jim burja lajša.
Oglasijo se pri Strgarju,
dela in kruha prosijo,
in hvaležni gospodarju
na štali si postiljajo.
Ko jutro pride na obisk,
po Nanosu odmeva vrisk,
mali škratje že kosijo,
kosa žvižga melodijo.

Vse so tale pokosili,
rede raztrosili vse,
obrnili , posušili,
iz lojenc hiške že stojé.
Štiri kamne za ognjišče,
drva suha za kurišče,
za kosilo je prežganka
in večerja ni uganka:
Krompir, polenta , kislo mleko
vidijo se skozi obleko.

Na njivo flance posadijo,
ko krompir poberejo,
počakajo, da zelje zraste,
in v dolino pojdejo.
Ga na prejmce zložijo
in na Kras jo mahnejo,
pa še po Goriški celi
sadike radi bodo vzeli.

Ko na pozno gre jesen,
ko je Nanos ves rumen,
ko ga burja prečesava
in ga slana posipava,
je čas za nanoške vladarje,
neumorne škrate polnih cajn,
da pozdravijo vse gospodarje
podnanoških bregov in gmajn:
Strgarje, Bajce in Abrame,
gozdarje vse, vse lovce, skale,
bajto Šembijsko, Podraško
in Grmado našo kraško,
Zogarsko hišo, ki poprej
je zogar Mella žível v njej;
on bil je tudi lovska srajca,
govoril je: »En šuš, dva zajca!«.
Nato zbor škratkov se napoti
na Konja po najkrajši poti,
izkopljejo si skrit zaklad:
vipavsko vince tekne takrat.

Potem naberejo še drv,
čez butare zvozlajo vrv,
po drči se spusté v dolino,
kjer pričakali bodo zimo.

Ida Semenič- adisa