so že prinesli vence, Sofija
živopisanih barv in meni tako ljube
iz sončnic in marjetic s pridihom jasmina
oprosti mi, ampak te rožice so preveč prijazne, saj veš
in me kar ne spustijo iz objema
kako se bom rešila Ljubezni, Sofija
izberi le primerno žival, Giselle
kačo, vrano, mogoče strupenega pajka
ki spleta verze okrog popuščenih vej
so že prinesli sveče, Sofija
vitke in dolge, kot balerine
ki v ožganih jutrih poplesujejo na zgubanih klopeh
so že prinesli kadilo, Sofija
mehko in pekoče
v nosnicah tisočerih ur, ki jih vpletam v groteskno zgodbo
ko je seznam predolg
da bi se objela na trgu
in sem le prelestno spodnje perilo na robu predala
ki se predaja zasneženemu mrku
so že zagrnili zavese, Sofija
težke in vinsko rdeče, prepojene s potom in solzo
strupeno, ki se vije skozi ožilje
razklepa stegna
in pesni epitaf na grajsko obzidje
so že prinesli prigrizke, Sofija
po mučnem podihavanju med vulkanskimi slovesi
so brbončice lačne in željne slanega dotika
so že prinesli vino, Sofija
to bo le zame
zame zame zame
daj mi ga
da v sanjah z mačetami ubijem zdravilca
Ko se dela dan po večni zatemnitvi, kjer ostaja prehodnost bitij, dialog, ki se nadaljuje znotraj preživelega in ohranja mrtvega pri življenju - v sebi ... kar težko je dihati in to pogrebno obredje še poglablja dokončnost ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: sheeba
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!