Forum

Džihad skozi poezijo

New Yorker objavlja članek o vlogi poezije v džihadu in ga postavlja v kontekst arabske pesniške tradicije, ki se precej razlikuje od meni domače, ki jo tudi tukaj spoznavam. Morda bo zanimal še koga, vsaj meni se je zdel kontekst v katerem nastaja ta poezija toliko drugačen, kot je najbrž drugačen svet v glavah tistih, ki jo recitirajo (ne samo berejo), vpogled v precej drugačno kuluro, ki pa v tem primeru ni odmaknjena v času, ampak je meni domači sočasna, vzporedna. 

Vir slike: New York Times

 

bp

bp

Poslano:
03. 06. 2015 ob 13:38

Zraven pa še Žižek nekje okrog 35 minute pravi,  da ni poštenega genocida brez poezije, za primer pa da Radovana Karadžiča in pa neimenovanega hutujskega poeta iz Ruande.

Zastavica

trolejbus

Poslano:
13. 06. 2015 ob 15:18
Spremenjeno:
13. 06. 2015 ob 20:40

sem prisluhnil, moje oči pa so  rahlo - kakor metuljeva krila - zablisknile, ko je pribil, da ima resnično rad avtentične poete. 


Zastavica

trolejbus

Poslano:
13. 06. 2015 ob 20:39
Spremenjeno:
13. 06. 2015 ob 20:39

Ampak če bi bil ta portal (še) živ; če bi gostil pesnike, ki jim je resnično mar za besede; torej takšne, ki bi se lahko po- cukali za izpisano; ki bi jih od besed razganjalo itd. ... blabla, bi se ob tej iztočnici morda lahko razvila žlahtna in živahna debata. - Nekako - ali natanko tako, kot zaključi  Žižek - ne kot neko ponavljanje, ki ima vnaprejšnji smoter, ki se ga da meriti; katerega cilj je storilnost pesniškega udejstvovanja (on sicer govori o filozofiji, ampak v tej točki gre za isto), odpiranje prostora za živo živahnost tralalala. 

Tko da - srečno - nekdo, ki je že zdavnaj obupal, je imel pet minut časa, in par pirov je prej  spil.

Zastavica

bp

bp

Poslano:
15. 06. 2015 ob 12:10

Če se vrnem korak nazaj, v bližje vode, avtor precej popularne internetne kolumne War Nerd, ki se hudo racionalno loteva problematike vojne in se po lastnih besedah menda precej slučajno nekako vedno znajde v bližini tega ali onega kriznega žarišča (ta hip je, kolikor sledim, v Makedoniji) je pesnik John Dolan (kolumno piše pod psevdonimom Gary Brecher, vendar je njegova identiteta javna tajna) in se med drugim loteva tudi tem kot je naprimer koga bi bilo zelo koristno obesiti po koncu državljanske vojne in zakaj

D'Annunzia verjetno še poznate, če ne drugače nanj posredno spominja ime tržaškega letališča od koder nekje je s somišljeniki krenil proti Reki, kjer pa je potem izumil dober del kasneje fašistične ikonografije in tudi nekaj značilnih praks tipa prisilno klistiranje nasprotnikov z ricinusovim oljem in takoj po koncu WWI nakazal sile, ki so vodile proti WWII.


V članku o poeziji džihaha, ki je mimogrede odličen (vsaj tako bi jaz rad pisal članke, če bi že kdaj pisal članke za revije), postavi avtor tezo, da je poezija način, kako družba komunicira sama s sabo, svoje namene, vrednote (za razliko od videov Džihadi Johna, ki so namenjeni tistim zunaj), pri ISIS je poezija mainstream, v središču dogajanja in formira pogled novonastajajoče družbe nase.

Razlika pri Brecherju kot tudi pri d'Annunziu pa se mi zdi, da je v zahodni civilizaciji zadnja stoletja poezija umaknjena v osebno refleksijo ali raziskovanje jezika ali pa gre celo za neko nišno dogajanje, ki je morda celo predvsem samo sebi namen, razen morda parih čudakov, ki (avtentično) odpirajo tudi teme, o katerih se sicer javno ne govori ali pa se jih niti ne spodobi omenjati. Drugih načinov izražanja raznih napetosti in teženj pa tudi ni, tako da je prav takšna obstranska poezija nekaj, kar lahko sproži kakšen (primeri tu so za neljub) dogodek. 

Zastavica

trolejbus

Poslano:
23. 06. 2015 ob 18:08
Spremenjeno:
23. 06. 2015 ob 18:08

Ahlam al-Nasr je še mlada. Naj ji Alah odpusti še vse nadaljnje eseje o tem, kako upravičeno je sežiganje vojnih ujetnikov. Če me pes ne vara, je gospod Slovenske Železnice hotel povedati nekaj drugega. O, Jezus! ko bi le imel čarobno palico, bi jo prežarčil na kakšno kmetijo odprtih vrat. Morda bi ji  zapela pojoča travica? Sicer se lahko razume njeno poškodbo,  povzročeno tudi z geopolitičnimi merjenji moči ipd.,  a to zagovarjati v duhu tradicije islama ...? Mi je žal punce. O njenem pisanju je pa treba reči, da se je nanj najbolje podelati.
In kje je njena distanca, če je blizu jedra gibanja fundamentalističnih blaznežev. In - če bi ji njen oplojevalec ukazal, naj prižge ogenj ... le kaj bi se zgodilo? 

Je tale gospod pisal kakšne podobne eseje. In če jih ni, se je zato zgodil nek preobrat. Ali pa je bil istih misli, a se je vseeno zgodilo, kdo ve   ....

Molimo za bejbo!

(Linkam ponovno, ker je spet dosegljivo.)


http://4d.rtvslo.si/arhiv/literarni-nokturno/94708846


Zastavica

bp

bp

Poslano:
24. 06. 2015 ob 15:21

Mogoče je pa tvoja humanistična perspektiva še mlada in tudi ne samo časovno ampak še kulturno-prostorsko omejena?

Čeprav ko berem še kaj drugega iz tistih krajev, iz teh ali nekih drugih časov, se mi zdi, da so ta njihova božja kraljestva na zemlji sicer nekje med nami, pa vendar hkrati daleč v nekem drugem prostoru. In ti zidovi vmes in njih arhitekture so mi čedalje bolj fascinantni. Sploh, ker jih navadno ne vidim, dokler se v kakšnega po naključju kje ne zaletim. 

Zastavica

trolejbus

Poslano:
29. 06. 2015 ob 14:05
Spremenjeno:
29. 06. 2015 ob 14:10

Omejena in mlada kot butalske koprive. Pa še fajn se mu zdi.
Kakšna  bo šele, ko bo stara!

 Ampak,  kako zanemarljivo je  to v primerjavi s stanjem na terenu tam doli.
Enkrat sem prebral misel , če se prav spomnim,  od neke tuje  pesnice, da najpomembnejša vprašanja znajo biti  hkrati  tudi najbolj naivna.  Ne preseneča me več,  da perspektive, ki se ponašajo z obsežnim znanjem, velikokrat zgrešijo prav to. 
Meni se je ob branju članka, npr. naphalo vprašanje, ali verzificiranemu smrtoljubju lahko sploh rečemo pesem.  In ali pesnike, ki pišejo hvalnice tem hordam norcev, lahko sploh imenujemo pesniki.
Problem teh skrajnežev se mi res zdi,  da so v tem stoletju videti, kot da bi bili iz predprejšnjega tisočletja in tudi to, da bi še v naslednjih radi takšni ostali. Časovno – kulturno neomejeni. Da barvanja zemljevidov na črno niti ne omenjam.  
Kaj naj rečem?  Zahod jih je lepo obudil, pognojil in zalil, zato dobro uspevajo. Vsaj meni pa ti džihadistični vrtički zaradi vsega hudega, s čimer nam bičajo oči, niso tisto, kar bi me navduševalo od tradicije,  iz katere izvirajo.

Salam alejkum in lep pozdrav iz Butal

Zastavica

Jupiter! Silvana Orel Kos

Poslano:
08. 08. 2015 ob 11:42

Politični obrisi na območju (nekdaj) rodovitnega polmeseca prehajajo skozi različne mene. Pri aktualnih turških vpadih in nato aktivaciji zavezniških sil sem si morala precej plastično narisati, kdo se tam bori proti komu, vsaj na ravni manifestirane politične morfologije; kakšni tektonski premiki se dogajajo v globini teh nenavadnih političnih trikotnikov, je zame že preveč kulinarično vprašanje.

Ob branju prispevkov o poeziji džihada in izpostavljenih drobcev (prevedene) poezije je moč zaslutiti kulturnospecifične vrednote oz. ideološko podlago skupnosti. Kulturna specifika se umešča na lestvici med individualnim in občečloveškim. Pesniški izraz združuje ali izključuje elemente individualnega, skupnostnega in občečloveškega. Glede na pojavitev tovrstne poezije v specifičnih političnih razmerah je očitno, da je njena osnovna funkcija (režimska) propaganda, ki, kot v drugih podobnih prelomnih političnih trenutkih, temelji na krepitvi čustvenih odzivov in akcije, ki omogočajo večjo kohezivnost interesne skupnosti v boju za/proti: domoljubni zanos, skupni sovražnik, skupna vera/prepričanja, individualno prepričanje o boju za »stvar«, nesebično žrtvovanje družinskih članov, aktivacija in prenos libidinalnih čustev na »stvar«, itd. Čustvene naložbe so navzoče tako v poeziji džihada, kot v poeziji NOB, pro-vietnamski poeziji (npr. ) in drugih politično-ideoloških situacijah v zgodovini človeštva. Vzemimo motiv sina, ki se mora primarni simbiotični zvezi z materjo odpovedati zaradi boja za višji cilj (ki mu ga nalaga Oče, vodja, Super-ego, »Super-ego«). Gre za občečloveški motiv, ki je nadalje kulturno ali ideološko specifično obarvan: sin džihadist prelije kri za raj, ki je obljubljen srčnim bojevnikom: I’ve left my blood behind me, Mother, a trail that leads to paradise (prevod iz članka v New Yorkerju), sin partizan pa jo prelije za svobodo svojega naroda: Lepo je, veš, mama, lepo je živeti, / toda za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti! (K. Destovnik - Kajuh). Na tej ravni se bralec začne odzivati v skladu s svojim kulturnim/ideološkim temeljem ali globljim čutom o etični združljivosti obče teme s kulturno-specifično (herojsko) nalogo, kot sta džihad ali narodno-osvobodilni boj.

Skozi reže propagandne poezije uzremo tudi prvine splošnejše kulture, npr. pisci poezije džihada se sklicujejo na tradicijo poetike iz časa, ko se je slovenščina šele učila prvih besed. Zanimivo je tudi, da džihadisti vzdržujejo tradicijo recitacije poezije na izust, kar gotovo prispeva k (potrebnemu) elementu spektakla v družbenem ali družabnem dogajanju znotraj skupnosti.

Kako je z ravnijo individualnega v poeziji džihada? Creswell, Haykel in Žižek izpostavljajo, da uspešni politični/ideološki vodje poleg orožja znajo vrteti tudi pero. Avtorja članka v New Yorkerju tudi navajata, da na območju ID prirejajo celo pesniško-džihadistične dvoboje. Brez dostopa do primerov te poezije (v prevodu, še raje v izvirniku) si ni mogoče ustvariti niti približnega vtisa o pesniški virtuoznosti in izvirnosti na teh dvobojih ali pa o avtentičnosti, o kateri Žižek na zgornji povezavi precej razpravlja tam okrog 30. do 35. minute. V kontekstu moško-dominirane poezije dhižada je Aslam al-Nasr kot pesnikujoča predstavnica ženskega spola precejšen fenomen, vendar, vsaj v mojem branju prevedenih vrstic, ne deluje izrazito avtentično. Ali je skozi masovno psihozo do kraja razosebljena in poistovetena z duhom ID ali pa je tudi njena poezija (mogoče tudi identiteta?) plod skupnostnih prizadevanj. bp zgoraj izpostavlja, da »je v zahodni civilizaciji zadnja stoletja poezija umaknjena v osebno refleksijo ali raziskovanje jezika ali pa gre celo za neko nišno dogajanje, ki je morda celo predvsem samo sebi namen, razen morda parih čudakov, ki (avtentično) odpirajo tudi teme, o katerih se sicer javno ne govori ali pa se jih niti ne spodobi omenjati.« V poeziji džihada ni prostora za osebno ali individualno refleksijo ali idejni eskapizem pesnikujočega. Al-Nasr sicer piše tudi v prvi osebi My homeland is the land of truth, / the sons of Islam are my brothers, vendar zgolj kot pripadnica ideološko jasno opredeljene skupnosti, težko pa bi ti vrstici idejno in oblikovno imeli za avtentično individualen pesniški izraz.

Kam na premici med individualnim in občečloveškim v poeziji bi uvrstili naslednje verze, ki vsebujejo tudi nekaj militantne terminologije? Ali pesniški subjekt (da ne govorim o avtorju) izkazuje pripadnost specifičnemu ideološkemu kontekstu ali režimu?

Končno sem izgubljen za vse dobrotnike,
žarim kakor cigareta na nevrotični ustni:
medtem kot me povsod iščejo – čakam v zasedi zore
veliko šanso, da enkrat vse zapustim,
vse čudovite možnosti, ki mi jih čas nudi:
hitim vreči jutranjo bombo smeha
z rezko potezo osamljenega človeka
nesprejemljive čudi.

Zastavica

Jupiter! Silvana Orel Kos

Poslano:
08. 08. 2015 ob 11:44
Spremenjeno:
08. 08. 2015 ob 11:46

Ker je v izhodišču te forumske teme omenjen Radovan Karadžić, dregnimo še v njegovo poezijo, pa tudi v samega pesnika, ki se je v zadnjih desetletjih manifestiral s toliko različnimi osebnostmi, da se še njegov nekdanji znanec Josip Osti v eseju »Radovan Karadžić – pesnik in/ali zločinec« (1995, 1996) sprašuje, ali je to osebo sploh kdaj zares poznal. Osebnostna metamorfoznost je pomenljiva, saj je bil Karadžić po izobrazbi psihiater, ki se je znanstveno izpopolnjeval tudi na Danskem in v ZDA, vrsto let pa je bil aktiven kot dušecelnik verjetno tudi sebi podobnih individu-umov.

 

V epilogu h Karadžićevi zločinski karieri književni poznavalci z nelagodjem pišejo tudi o njegovi literarni produkciji: npr. Osti v zgoraj imenovanem eseju, objavljenem v slovenskem prevodu v Novi reviji leta 1996, Kolšek v časopisnem članku http://www.delo.si/kultura/pesnik-radovan.html (2008), Valentino v prevodoslovnem prispevku http://www.sic-journal.org/ArticleView.aspx?lang=en&aid=138 (2011)). Ali Karadžića velja obravnavati tudi kot pesnika? Je njegova poezija kaj vredna? Ali je njegovo pisanje sploh poezija? Karadžić je za svoj literarni opus obravnavan s treh značilnih pozicij: a) kot pesnik s specifičnim pesniško identiteto, b) politik s priznanji za pesniški opus in c) kot avtor pesmi, v katerih se (že) kaže psihična struktura ambicioznega, oblastiželjnega psihopata.

Osti pravi, da s prvima dvema pesniškima zbirkama (1968, 1971) Karadžić ni bil »niti pri vrhu niti na dnu, temveč eden izmed tistih v drugih vrsti« (1996: 44). V 80. letih je dobil mesto v dveh antologijah bosansko-hercegovske poezije, kar lahko razumemo kot priznanje njegovemu literarnemu ustvarjanju. Leta 1983 je pri Cankarjevi založbi izšla antologija poezije narodov Bosne in Hercegovine 1942-1983 v izboru Huseina Tahmiščića, v kateri je objavljenih pet njegovih pesmi iz prvih dveh pesniških zbirk v prevodu Marjana Pungartnika, leta 1989 pa ga je Osti uvrstil v antologijo povojne bosansko-hercegovske poezije, ki je bila objavljena pri srbski založbi. Tomaž Šalamun je v intervjujih leta 2010 povedal, da je Karadžić želel biti njegov učenec, ki se je »slinil« okrog literarne skupine Josipa Ostija v Sarajevu, da pa je bil »totalen tepec«, »tretja neumna kura, udbaš in tako dalje« (http://www.ludliteratura.si/intervju/tomaz-salamun-dobra-poezija-siri-svet-pomaga-dihanju-zemlje-prinasa-lepoto-mir/, www.pranger.si/fileadmin/user.../kritiska_03_07_2010_koncna.doc). Lahko se vprašamo, ali se je Karadžić potemtakem v omenjeni antologiji zgolj ambiciozno »prislinil« ali je mesto med opaženimi pesniki zaslužil s svojim književnim prispevkom.

Ob njegovi aretaciji leta 2008 so bili objavljeni časopisni članki, v katerih ga v veliki večini diskreditirajo kot pesnika, npr.:

»Poezija polna nesmislov in primitivnosti
Ko je Karadžić postal pomembna politična figura, so se analitiki pozabavali z njegovo poezijo in ugotovili, da je brez vrednosti in da so njegovi stihi polni morbidnih pesniških slik, kot so "gomile odrubljenih glava" (gomila odsekanih glav), "grdne krčevine" (grozni krči) in "mrtvi opanci" (mrtve opanke). V njegovih verzih se najdejo tudi številne otročje in primitivne rime – "mre mart i pop art", "za to vreme lav je gladan / i mnogo je iznenadan" (Zdaj je lev lačen in presenečen) in "usmrćen eto, bez metka i noža / sad leži opružen ko jagnjeća koža" (Usmrčen, brez metka in noža, leži nagnjen kot jagnjeta koža).« http://www.zurnal24.si/pisal-o-odsekanih-glavah-in-mrtvih-opankah-clanek-28255

Maroje Mihovilović pa je, z več primeri in nekaj ur pred slovensko objavo, v hrvaškem Nacionalu o Karadžiću pisal takole:

»Kasniji analitičari njegove poezije zamijetili su da su njegove pjesme pune morbidnih pjesničkih slika, kao na primjer, "gomile odrubljenih glava", "uprljane pesme na krompirištu", "grdne krčevine", "mrtvi opanci", "neznane bedevije", vrlo primitivnih i smiješnih rima, kao što su "mre mart i pop art", "za to vreme lav je gladan/i mnogo je iznenadan" ili "usmrćen eto, bez metka i noža/sad leži opružen ko jagnjeća koža", te potpunih besmislica što dokazuju ovi stihovi iz njegovih pjesama:

"Ovoga trena porušio sam sve postojeće teorije,
u prvom redu onu gadnu teoriju relativiteta"/…/«

http://arhiva.nacional.hr/clanak/47507/sovinisticko-ludilo-psihijatra-s-pala


Pesniške zveze, iztrgane iz konteksta, delujejo na bralca po svoje. Nekatere od navedenih so za moja ušesa pravzaprav posrečene in izvirne. Mihovilović v nadaljevanju članka predstavi literarni oceni z začetka 90-ih let, ko se je Karadžić iz zapornika zaradi poslovnih goljufij prelevil v predsednika Srbske demokratske stranke, ni pa se še podal na pot zločinca proti človeštvu. Bosansko-hercegovska kritičarka Nermina Kurspahić je leta 1991 ocenila Karadžićevo guslarsko poezijo: »/…/je transponirao svoju duhovnu bijedu i manjkavost u stihove i tako stvorio poetske bogalje čija je metrika potpuno neupotrebljiva u guslarskom interpretiranju. Sa stanovišta guslarstva, a za čime vape i autor i njegove pjesme, ova poezija ima ogromne, nesavladive nedostatke. Ne može se guslati!«

 

Leta 1990 pa je srbski akademik in prevajalec Nikola Koljević, pozneje podpredsednik Republike srbske, o Karadžićevi poeziji napisal literarnokritiški hvalospev:
»/…/ Stoga je i najpretežniji izazov za ovog, poetikom bajke prožetog liričara pre svega bio da svoj lirski, maštom zaštićen svet izloži vatrometini nemilosrdnog ali univerzalnog istorijskog iskustva. A Karadžićev uspeh je u tome što takva lirici 'strana tela' i takve 'duhovno otrovne' materije nisu zatrovali lepotu njegovih nevinih i naivnih stilizacija. umesto toga, desilo se da je jedna kamerna i apartna lirika izišla iz sebe u beli svet, da je odgovorila na crne izazove jednog smutnog vremena a da nije izneverila sebe.« Več na: http://arhiva.nacional.hr/clanak/47507/sovinisticko-ludilo-psihijatra-s-pala


Videti je, da so zgoraj navedene (literarnokritiške) ocene (tudi) politično motivirane. Kot primer želeno nepristranskega mnenja navajam eno od kitic pesmi Gavrilo Princip iz časa prvih objav (tedaj je bil star približno 25 let) v prevodu Marjana Pungartnika in del ocene Petra Kolška v članku iz leta 2008:

»Blaznost, stoj! Po nebu se tuji bog sprehaja,
naš pa se zbegan v protju skriva in noče
in ne sme iz čemaža, iz lipe in ptic,
v besednjak strahu skrit, v prepovedane besede.
S čim greš na nebo, Gavrilo? In na katero nebo?
Čas ugaša in vene.
Streljaj v šklepetanje bleščečih nesmislov,
streljaj v neveljavno nebo, v nebo neveljavno!

Ni mogoče reči - kakor bi morda radi -, da je besedilo zanič. Ne presune nas z enkratno lepoto, a očitno je, da ga je napisal nekdo, ki ima smisel za pesniško podajanje ideje, ki ima talent za strukturiranje ekspresije. Ideja je, čeprav po eni strani privzdignjena v himnični nagovor in po drugi strani potopljena v goreče pričakovanje, dovolj razvidna: Sedanje nebo je »neveljavno«, zato je treba ponoviti veliko dejanje Gavrila Principa!« http://www.delo.si/kultura/pesnik-radovan.html

Po prihodu na oblast je Karadžić v okoljih, ki so simpatizirali z velikosrbskimi političnimi idejami, bil deležen mnogih priznanj za svoje pesniško delo, vrstili so se tudi ponatisi starih zbirk in natisi novih literarnih del. V dosedanji zgodovini človeštva si je menda še vsaka politična garnitura prisvojila prostor za širjenje svoje ideologije tudi skozi umetnost. Bolj ko je nacionalistično usmerjena, izrazitejša je potreba po narodnih junakih, narodnih mitih in nasploh mitopoetični ali duhovni strukturi, zato je razumljivo, da ni »etničnega čiščenja brez poezije«, kot to ugotavlja Žižek v zgornjem posnetku ali pa Kolšek za vrhunske literate, ki »so služili avtokratskim vladarjem, diktatorskim režimom ali zločinskim ideologijam. In jih celo pomagali ustvarjati.« Skoraj idealno za politični kontekst pa je Radovan Karadžić, kot Osama bin Laden, v eni osebi združeval obe dimenziji, potrebni za militantni politični spektakel.

Osti v eseju o Karadžiću piše, da se mu »ne zdi sprejemljivo, da se v poeziji, naknadno in nasilno, iščejo ideološke in politične konotacije. Kajti s takim načinom branja bi marsikateri pesnik končal na vislicah ali pod giljotino, tako kot so v časih, ki so za nami, mnoge pisatelje, zaradi bralčeve asociacije, seveda, kadar je bil bralec oblastnik ali politični veljak oziroma njegova ovaduh, napadali, jim oporekali, jih zapirali in tudi likvidirali« (1996: 41-42). Vseeno se tovrstnemu biografskemu mrhovinarstvu težko izognemo, še posebej če Karadžićevo poezijo prvič beremo šele po tem, ko se je zapisal tudi v antologije vojnih zločincev 20. stoletja. Težko prezremo, da že v prvih dveh pesniških zbirkah mrgoli primerov, ki nakazujejo militantno čud in prevratniške težnje – ki bi jih lahko brali tudi v kontekstu napete politične situacije konec 60. let. Na primer, v slovenskih prevodih petih pesmi Jutranja bomba, Vsejesen, Francija, Gavrilo Princip, Zbogom, atentatorji iz leta 1983 si sledijo detonacije in ejakulacije (krvavih) brizgov. Štiri prevode v angleščino na spletni strani http://www.pbs.org/wgbh/pages/frontline/shows/karadzic/radovan/poems.html pa preplavlja megalomanska zagledanost pesniškega subjekta v svojo omnipotentnost. Žižek ob Karadžićevi aretaciji leta 2008 z njegovo poezijo ponazarja delovanje etničnega čiščenja. Spodnja kitica je vzeta iz nenaslovljene pesmi s posvetilom »For Izlet Sarajlic«, verjetno je mišljen bosansko-hercegovski pesnik Izet Sarajlić:

»Convert to my new faith crowd
I offer you what no one has had before
I offer you inclemency and wine
The one who won’t have bread will be fed by the light of my sun
People nothing is forbidden in my faith
There is loving and drinking
And looking at the Sun for as long as you want
And this godhead forbids you nothing
Oh obey my call brethren people crowd

A leader who offers his subjects ‘inclemency and wine’ stands for the obscene call of the superego: all prohibitions should be suspended so that the subject might enjoy a destructive orgy without end. The superego is the ‘godhead’ which forbids the people nothing. Such a suspension of moral prohibitions is a crucial feature of ‘postmodern’ nationalism. It turns on its head the cliché according to which passionate ethnic identification restores a firm set of values and beliefs amid the insecurity of global secular society, and serves instead as the facilitator of a barely concealed ‘You may!’« http://www.egs.edu/faculty/slavoj-zizek/articles/the-military-poetic-complex/

Iz analize izhaja pesniški subjekt (oz. Žižkov »vodja«) kot hedonistični dionizijski bog, ki svojim (spreobrnjenim) vernikom obljublja brezkončen užitek. Pod okriljem obscenega »Super-ega«/voditelja se konstituira polje »lažne, neavtentične svobode« (Žižek okrog 35. minute v videoposnetku), v okviru katere si privrženci lahko privoščijo vse, kar jim tak bog zapoveduje. Zanimivo je, da Osti leta 1995/96 v Karadžićevem dotedanjem zločinskem početju ne vidi toliko narodno-politične motiviranosti, temveč predvsem njegovo osebno častihlepje in materialno grabežljivost: »Vse očitneje je, da je zlo, ki ga je povzročal doslej, bolj posledica želje za literarnim priznanjem in premoženjem in ne posvečenost višjim nacionalnim interesom, na katere se večkrat sklicuje in ki, seveda, ne morejo biti alibi za niti eno ugaslo človeško življenje, kaj šele tisoče mrtvih« (1996: 44).

Če primerjamo poezijo Aslam al-Nasr in Radovana Karadžića, ugotovimo, da je al-Nasrova ali njen pesniški subjekt v službi zunanje ideološke inštance, ki ji zapoveduje razmišljanje in delovanje, medtem ko pri liriku Karadžiću prihaja ta imperativ od znotraj: njegova poezija je vsebinsko, oblikovno in funkcijo prežeta z individualnim interesom, ki ga je v resničnem življenju najlaže in najbolj radikalno uresničil tako, da ga je transponiral v nacionalni interes skupnosti. Resnično začudena pa sem, da kot dolgoletni psihiater ni uspel uvideti (nevarnosti) svojega psihičnega ustroja ali začutiti sočutja ali kesanja ob brizgih iz aort svojih žrtev.

Verzi v prejšnji objavi so prva kitica iz Karadžićeve pesmi Jutranja bomba v slovenskem prevodu Marjana Pungartnika (1983). Tu jo še enkrat objavljam v dialogu z angleškim prevodom, ki ga je prispeval Russell Scott Valentino (2011):

 

Končno sem izgubljen za vse dobrotnike,         At last I am lost to all benefactors,

žarim kakor cigareta na nevrotični ustni:          I burn like a cigarette between neurotic lips,

medtem kot me povsod iščejo                         while they look for me everywhere

– čakam v zasedi zore                                     I wait in the dawn’s ambush         

veliko šanso, da enkrat vse zapustim,              for the enormous occasion of leaving it all once and for all,

vse čudovite možnosti, ki mi jih čas nudi:       all the wondrous possibilities the savior offers me:

hitim vreči jutranjo bombo smeha                    I rush to drop a morning bomb on a lonely man-

z rezko potezo osamljenega človeka                 like a biting line more delightless than a mood.

nesprejemljive čudi.

Podobno kot Kolšek v svoji oceni pesmi Gavrilo Princip (»Ni mogoče reči - kakor bi morda radi -, da je besedilo zanič.«) tudi Valentino zapiše, da Karadžićeva pesem, ki jo je dobil v prevod, »ni bila slaba«:

»The poem wasn’t bad, but the man clearly was, or would be, eventually, in the years after he wrote it. Eventually he would be responsible for the deaths of thousands, for concentration camps and rape camps and an entire campaign of ethnic cleansing the likes of which Europe at least had not seen since the Nazis« (Valentino 2008).

Angleški prevod (celotne pesmi) ima v primerjavi s slovenskim nekaj drugačnih vsebinskih elementov, ki pesniški subjekt prikažejo tudi v bolj radikalni luči, čeprav glede na članek ameriškega prevajalca to ni bil njegov namen. Čas v angleškem prevodu nadomesti odrešenik:

vse čudovite možnosti, ki mi jih čas nudi            all the wondrous possibilities the savior offers me.

V pesmi izstopa ponavljajoča se zveza »jutranja bomba smeha«, ki odpira več interpretativnih možnosti, v angleškem prevodu pa se v prvi kitici pojavi kot jutranja bomba, ki jo lirski subjekt vrže »na osamljenega človeka«:

hitim vreči jutranjo bombo smeha                    I rush to drop a morning bomb on a lonely man.

Zastavica

Jupiter! Silvana Orel Kos

Poslano:
08. 08. 2015 ob 11:46
Spremenjeno:
08. 08. 2015 ob 12:39

Drugi del moje objave, se zdi, ni imel veliko skupnega z izhodiščem forumske teme o poeziji džihada, in to ravno zaradi izrazitega elementa individualnega v poeziji Radovana Karadžića. Če Karadžića razumemo kot predstavnika individualno obarvane militantne egotripne poezije (Karadžić pa se obenem predstavlja kot militantni zločinski vodja skupnosti), če pesmi džihada obravnavamo kot primere skupnostne militantne ideološke poezije, se zdaj še vprašajmo, kaj bi lahko opredelili kot supraskupnostno, suprakulturno ali kar občečloveško militantno umetniško ustvarjanje.

V tem hipu je spet aktualen Laibach, ki bo v drugi polovici avgusta kot prva tuja glasbena skupina nastopil v Severni Koreji s koncertom (ali spektaklom) »The Sound of Music«. Kritike bega, da ne morejo doumeti njihovega žvižganja ali vsaj popredalčkati njihovega vsebinskega kompasa, »kontroverzni« Laibach pa se tudi izmika specifični interpretaciji površinske forme (v njihovih besedilih, še bolj pa v spektakularnih nastopih). V izjavah za medije držijo distanco s pridihom ironije. Poudarjajo, da so mednarodno in ne specifično nacionalno naravnani, raven individualnega pa sploh ni omenjena:

»zasedba nikoli ni uporabljala nacionalnih podob ali metaforike, vedno mednarodno, poudarja. Ta je namreč globoko v nezavednem vseh narodov, tudi tistih, ki se imajo za bolj moderne.« https://www.rtvslo.si/kultura/glasba/laibach-ljudje-so-ljudje-severna-koreja-ni-izjema/370244

Mednarodni ali občečloveški element, ki izhaja iz kolektivnega nezavednega, je poudarjen tudi z rabo totalnih/celostnih zaimkov, kot so vsi, npr.:

»V Severno Korejo ne gremo, da bi jih provocirali, temveč da bi provocirali vse druge po svetu.« http://www.delo.si/kultura/glasba/provocirati-vse-pomeni-provocirati-nikogar.html

»Ko je BBC-jeva novinarka iz Ivana Novaka na vsak način poskušala izvleči priznanje, da s tem podpirajo nedemokratični režim Kim Jong Una, ji je ta v pravi laibachovski maniri odvrnil, da so vsi režimi, v katerih nastopajo, nedemokratični. 'Prebivalci Severne Koreje so ljudje kot vsi drugi, nikar se ne imejte za kaj boljše.'«
http://www.mladina.si/168559/severna-koreja-ustvarila-svoj-casovni-pas/

Iz občinstva izvabljajo (nehoteno ali nezavedno) identifikacijo tudi z rabo prve osebe množine ali nasploh množinskih oblik v besedilih, npr. v pesmi Whistleblowers:

We rise, we grow
We walk and we stand tall
We never fall
As big as the sky
As far as the dawn
We walk
And we do not fall

V nadaljevanju pesmi je začetna identifikacija preprečena, občinstvo pa postavljeno v drugo, ogovorjeno skupino, vendar to načeloma ne bi smelo vplivati na manjše ugodje, saj se nosilci prve osebe množine, žvižgači, zavzemajo za njihovo dobro, še nesluteno svobodo:

We fight for you
For freedom unforeseen

Thinking as one
Rolling along
To the beat of the drum


Nagovarjanje celotne/mednarodne skupnosti in vztrajno zavračanje specifične identifikacije zaradi nedeterminiranosti njihovega programa vzbuja pri občinstvu (še posebej pa pri kritikih?) nelagodje. Glasbena skupina formalno in vsebinsko inscenira militantno pozicijo uniformne totalitarne oblasti. Le da občinstvo ne ve, kakšni so nameni skupine. In pričakovanja. Kaj se sploh skriva pod zunanjo formo, lupino, kožo, oklepom, znotraj Malevičevega kvadrata, monolita, črnih zrcal. Izza spektakla. Tako Laibach predstavlja polje ali past za občinstvo, da ali na skupino projicirajo subjektivne/individualne nezavedne vsebine ali pa se s skupino v celoti (ne) strinjajo, pa ne morejo biti prepričani, kaj je objektivna vsebina tega (ne)strinjanja.

Za zaključek bi bilo zanimivo pogledati tudi po Pesem.siju. Če želim poiskati kakšno vzporedje npr. z Laibachom, se med nedavno objavljenimi pesmimi ustavim pred požigom pri breznu: http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/106308/pred_pozigom

Kakor nasploh pri Laibachu je tudi pri pesmi pred požigom težko določiti funkcijo pesmi: gre za konkretno dogajanje v specifični skupnosti, občečloveško temo ali za dogajanje na individualni ravni? Ana vse zgoraj obravnavane interpretativne ravni in bralčeve dileme zajame v svojem komentarju: »Udarna pesem, polna trdih črk, da koraka skoz bralca viharno in pomendra pomisleke o tem, ali pripoveduje o vojni, o novodobni praznini ali individualni notranji bitki.« Franci nadalje opredeli čustveni odziv, ki ga doživlja bralec pesmi (analogno z občinstvom Laibacha) in dodaja komentar o sugestivnosti množinskih oblik: »nelagodje, ki učinkuje na bralca pri tej pesmi, je prav v tem, da je ni moč umestiti v okvir (kraja in časa dogajanja, pripovedi), ampak da te podobe prosto plujejo kot neko mračno podnebje. Pa prva oseba množine tudi prispeva k temu nelagodju, ker sili bralca, da se poistoveti s korakajočo množico.«

Ob prvem branju sem v pesmi videla Armagedon na različnih interpretativnih ravneh, po tem pisanju pa se mi skoraj vsiljuje slika zmedenih pogledov občinstva na nekem bližnjem glasbenem spektaklu.

Zastavica

trolejbus

Poslano:
08. 08. 2015 ob 15:21

Radovan je bil toliko pesnik, kot je bil Hitler slikar.


lp

Zastavica

Jupiter! Silvana Orel Kos

Poslano:
08. 08. 2015 ob 17:56
Spremenjeno:
08. 08. 2015 ob 17:58

Ja, imel je nekaj talenta. http://www.bytwerk.com/gpa/hitlerpaintings.htm

Menim, da bi se v današnjem času dobro prodajal na štantih v letoviških mestih, tedaj pa na barvnih razglednicah z vedutnimi motivi. Napisal je tudi šest pesmi v strumnem metrumu. Za razliko od Karadžića Hitler verjetno ni v antologijah, se pa na dražbah njegove slike dobro prodajajo. En akvarel  je šel za 100.000 evrov.  Je res toliko vreden Hitlerjev podpis ali kupujejo zraven še zgodovino, ki jo je naredil?

Med slikarje pa se je/bo zapisal, pardon, namalal tudi George W. Bush.

Zastavica

trolejbus

Poslano:
09. 08. 2015 ob 17:48

Temu Bushu bi jaz prodal verige za samokolnico in hupo za reaktivca. 

(čez sedem let vse prav pride)

Zastavica

bp

bp

Poslano:
11. 08. 2015 ob 10:48
Spremenjeno:
26. 08. 2015 ob 14:17

Stalin je v svoji samodržni paranoji seveda prisluškoval vsem svojim pomočnikom kolegom iz nomenklature in zgodovinarji so se strašno veselili, da bodo (pred časom so vsaj nekateri dobili dostop do arhivov NKVD) končno lahko slišali, kakšna je bila komunistična oblast v najtrši izvedbi v resnici. In pokazalo se je, da so bili komunisti tudi zasebno komunisti, poleg tega pa še precej konzervativni in zapeti, kot je to kazala tudi njihova javna podoba. 


Na drugi strani Žižek rad razglaša, kako se je družil z balkanskimi klavci, bojim pa se, da je svoj Smeš! izpeljeval prej za pisalno mizo ob post festum prebiranju Karadžičeve poezije in v debatah s člani Srbske akademije znanosti (torej vendarle najhujšimi skrajneži, ki so skozi desetletja ustvarili mite in poudarjali njihovo vlogo v srbski družbi, ki jih je nereflektirano internaliziral tudi K.), javna podoba je tudi oglas, ki v celofan zavija tisto, kar je zares napisal. 


Islamska država pa ima celo dve javni podobi. Ena je za zahodnjake, ki je videti hkrati strašna in pa cool (vsaj za določen del brezdelnih pobov), tako kot smo navajeni iz kina in televizije, druga javna podoba vključuje recitacije Ahlam al-Nasr, ki so namenjene tistim, ki izhajajo iz ali se vračajo v plemenske in islamske tradicije. Ti dve podobi zaenkrat nista nasprotujoči si, bi pa to lahko postali, če se situacija tam umiri. V ozadju pa, kot kaže recimo primer Haji Bakra, je več racia in nujnosti kombiniranega s pragmatičnim nacionalizmom in terorjem tudi navznoter, kot pa načelnih zavez islamu, ki dominirajo javno podobo.


Zapiski Haji Bakra tudi kažejo, kako ISIS ustvari dominacijo na ozemlju, ki ga v nekem trenutku zaseda. Če gre verjeti Jamesu C. Scottu, potem je za odpor prevladi zasebnost bistvenega pomena, skrito pred očmi javnosti se lahko vzpostavi nov diskurz, najprej v ozkem krogu, potem pa se začne na različne načine pojavljati tudi v javnosti. Stalin ni dovoljeval, da bi se celo v zasebnosti pojavile disonance in se je obdržal, tudi ISIS ima dober sistem obveščanja o odstopanjih od oblastne linije in hitro lahko marsikoga skrajša za dolžino glave. V tem okolju je torej tudi poezija lahko usmerjena predvsem v likanje javne podobe in slavljenju tega, kar je zaželjeno ali pa ostane neobjavljena. 

Laibach postavlja vse to na glavo, Laibach je javna podoba, za katero stoji metoda, ne pa akcijski načrt in to ozadje prekriva s simboli totalitarnosti, saj je morebitna subverzivnost nujno vsaj dvoumna, včasih pa zahteva zahtevno hermenevtično interpretacijo s precejšnjo investicijo interpreta. In ravno slednja pa je morda vendarle lahko radikalna. 


Kardinalna razlika med režimi  je po mojem predvsem v presoji, kako širok nadzor je potreben, kdo šteje za nevarnega, je sposoben akcije, kdo pa lahko samo blebeta in se nima smisla ukvarjati z njim. Žalostno je, če je blebetanje doseg, ki jo ima poezija oz. umetnost nasploh v zahodni družbi, ker nanjo očitno le redko kdo močno reagira. Reagira pa in to silovito, da že ruši videz demokracije, že na ne nujno posrečene poskuse formulirati nov radikalen pogled na družbo, kot so jo v času krize zmogli Grki in jo je na zahodu poskušal artikulirati predvsem Varoufakis, kar je bil morda njegov glavni greh. 


Še bolj zanimivo pa je obleganje Ekvadorske ambasade v Londonu in obtožbe in obsodba Baretta Browna, ki prestavita meje o zasebnem z objavo državnih in v primeru Stratforja menda poslovnih skrivnosti, ki skupaj z razkritji NSA-jevega delovanja razkrivata, najprej, da imamo ob uporabi elektronskih komunikacij vsi na tem svetu manj zasebnosti kot ljudstvo in nomenklatura v časih Stalinove strahovlade, hkrati pa se zasebnost zavzeto brani pri oblastnikih (torej državi in celo pri nekaterih korporacijah) tudi z nategovanjem ali celo kršenjem zakona.

Zastavica

Y

Y

Poslano:
20. 08. 2015 ob 00:39

Mislim da obtežena 'poezija' služi približno enakemu namenu kakor molitev in verske bukve, obredi, reklame, javno ozvočenje s koračnicami.

Klasična pesem z rimo in ritmom služi pač afirmaciji in podpori v besedah vsebovanih stereotipov, idej in sporočenih misli.

Osebno ločim tako 'poezijo', ki vsebuje tudi protestne, moralne in kritične elemente, od poezije, ki služi deafirmaciji, odpiranju konzerv in splošni razinformaciji. 

Laibach je dokaj dober primer razinformacije; predstavlja nekakšno konzervo, ki je rdečezelena in prazna, da lahko po želji vanjo shraniš sardine ali sarin. Mislim da je umetnost tako boljša in obremenjena samo s težo tistega, ki jo konzumira.


Zastavica

Komentiranje je zaprto!