Oba? Ali sta še koga odnesla s seboj?

Bolj mi zveni na eno upirajočo.

Krasno. Prevetri možganske vijuge. Kakor znaš. :)

Lp, I

Mogoče pa ni še nihče (zares) umrl in je tisti konj nad mano rešitev. :-)

Če maš konja, na katerega staviš z zadnjim centom, potem  razpneš nov šotor :)

Le konja priveži zunaj.

Lahko pa živita pod milim nebom v svetu brez kotov. :)

Lp, Pi

Konja ne privežem, naj bo svoboden, z mano ali brez mene. ;-)

Lp,

Vesna.

Konec sem spremenila, zdaj se ne sprašujem več, koliko ljudi je umrlo, ampak jih iščem. Mogoče celo skupaj s konjem. :-) In kdor išče, ta najde (ali je zagotovo živ).

:-)

Ljudje smo kot hiše, sestavljeni iz zunanjščine in notranjih prostorov v več višinskih in globinskih nivojih. S fasado in pričakovanim inventarjem v reprezentativnih prostorih, kjer se odvija ustaljena življenjska rutina, ki jo skušamo narediti všečno čutom stanovalcev in obiskovalcev. V drugi kitici iz dogovorjene bivanjske enoznačnosti prestopimo v interpretativno mnogostranost prostorov v hiši, v človeku in njegovih razpoloženjih. Pričakovanje skorajšnjega prihoda stanovalcev ali obiskovalcev na obed se krha v tesnobna občutja razdrobljene telesnosti, ki jo na čustvenem nivoju izražajo živali kot hišni prebivalci. V tretji kitici stopimo v najgloblje, mentalno jedro hiše, gotovo s številnimi koti in razsežnostmi. Prav tam je lirični subjekt, z instinktivnimi lisicami (takimi in drugačnimi) in konjem, ujet v gibanju skozi surrealistični prostor hišne in svoje življenjske zgodbe. Prehajanje iz zunanjega v notranji svet hiše je plastično prikazano z različnimi pripovednimi postopki: iz nezapletenega stvarnega opisa stopimo v svet mnogopomenskih prepredanj in od tam v specifično govorico nezavednega. Čestitam,

Silvana

Silvana, hvala za globok sprehod v mojo pesem in odlično napisano utemeljitev.

:-)

Lp,

Vesna.