Davi je navlekla nemir na vzdrhtelo telo,
zapela še zadnji gumbek na skrbno zlikani obleki.
S prsti je razčesala zavozlanost kodrov,
si s hladno vodo umila obraz, da je predramila dan.
Nakar je nevešče narisala oblak
in ga pustila deževati
dolgo
potrpežljivo
ko je opazovala potoke besed
v dlaneh nemoči.
Davi si je oprtala čas na utrujen hrbet,
odprla predale zaprašene resnice
razmetala fotografije
prižgala cigareto
in
vdihovala dim
globoko
v načetost bolečine.
Dan je vreščal s sosedovimi otroki,
ulica je žuborela z besedami nedolžnih,
ptice so skakljale in žvrgolele,
sonce je božalo nasmehe,
njen oblak pa je deževal.
Marko Skok - Mezopotamsky