noge so preutrujene
da bi česale travnike
prekratke lase imam
da bi vanje zataknila rožo
s hripavim glasom
strašim ptice
zasipava me zemlja
preplavljajo leta
ne delam velikih načrtov
in redko obljubljam
vdihi so plitvi in stiski mlačni
od daleč zvenijo pesmi
kot iz tunela
pogodbo z nebom
razvezuje čas
ki prišepetava
naj pristanem
jaz pa še vedno
upiram oči
nad zaraščene struge
onkraj barikad razuma
Tenzija med casom, ki je relativen, gravitacijo let oz. telesa ter proznostjo misli. Nekaj, kar dejansko je in nekaj, kar tudi dejansko je, samo v drugi dimenziji. Vsako stopalo je usmerjeno v svojo smer. Kam bos obrnilo pete?
lp T.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: modricvet
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!