v takih metuljčkopisanih

majskih dnevih in z biseri zvezdic

naphanih nočnih plafonov

je tankočutnemu poetu Žožoju bagatelno opravilo

izsesavanje božanskih arom iz pomladnih rožic

ki opojev polnih nosnic predramijo krdelo brbončic

da potem še vroče ponosljajo tudi mehkovoljna

vzdihajoča buhteljca in žnabeljca

a la

pod oknom v mehki travci

bom s slavčkom ji zapel

ak' ji serenada bo premehka

bom kljunčka dremat del

in ko bo lunca zasijala

ga v grmiček bom spustil

ak' čivkljat ne bo skakalčku

bom le z jezičkom ji dvoril  

kot potoček žuboreče serenade subtilnih bardov

in podbalkonskih lirskih snubačev

se spontano primejo na svež kruh kot stopljeno maslo

ter zlahka odpirajo vsa še tako začepljena okna

in še kaj pod suknjicami hrepenečega

tovrstnim pevcem se še kidanje nesnage

in ometanje dimnikov

briljantno transformira

v najčistejšo poezijo

tam pod njenim oknom

a na štrbunk ali ad hoc štrikalcu liričnih rimic

v jekih zlajnanih samogovorov

zakurjenih v prešvicanih nočeh pesniškega šihta

mojstru podivjanih strasti na trdem ponku

in fedrastih modrocih

tudi ob zvesti pomoči gajbe pira

in dolenjske slivovke

ne uspeva kaj več kot  

a la

v tisto babje šavje

pod okn legu bom

ak' komarji bodo pikal

jih popipsu ročn bom

pol bom pa zažvižgu

ampak dost ne bom mencov

če prec ne bo odprla

pa šipo bom razbov

pa taka tankočutna elegija

v tantalovih mukah supertežke poezije

izvlečena prepogosto tudi južneje od srca

ne zmore prešpikati zaskorjenega nimbusa

ki mu permanentno preprečuje

iz pogrošnega prdca načarati fotosintezo

velikotravnovskega klorofila ljubezni

tam pod njenim oknom

Sašo