Ne vidim se več sklenjenih dlani

pogled ne išče tistega nad nami

in živim

z drobtinicami ki jih natrosi dan

do naslednjega jutra

niti sanjam več z odprtimi očmi

ne upam si

le topo strmim predse

ker ne izide se

kar imam je vse kar bom imel

sprijaznjen s tišino človeških glasov

v domu ki je mišljen za dva

a še vedno se rodi nasmeh

ko me prebudi v jutro

pesem zgodnjih ptic tam zunaj

zaspani ščebet ptic mojega doma.

igor žuravlev