in ga vzredil v temi

na velikost angela

Človek je narejen po Božji podobi, ta pa ima veliko obrazov, ki odsevajo dinamično kronologijo zgodbe, tudi biblične. Nič ni dano, da ne bi bilo enkrat tudi vzeto.

Čestitam za izbrane, evokativne podobe,

Silvana

Li, lepše bi bilo sicer pisati o metuljčkih in angelčkih, ampak jaz si nisem mogel izbiti iz glave zelo drugačnega prizora, še posebej ko sem prebral, da je bil to že kar "standard operating procedure" s katerim se "ustvari" kobolda, pri čemer albinizem niti ni bil pogoj. 

Silvana,  meni se prej zdijo bogovi zelo človeški, na nastanek je bistveno vplivala knjiga Ameriški bogovi Neila Gaimana, v kateri so smeri vpliva malenkost bolj zapletene, še posebej del o Hinzelmannu, ki me je iz nekega razloga ganil in se mi svaljkal po glavi še nekaj časa, da sem obračal perspektive in pristal na trenutno modernem psihopatskem PR mojstru. Če so prisotne biblijske podobe, je to prej zato, ker so recimo azteške bralcem in seveda meni preveč tuje. Že Židje nekje od Abrahama niso več žrtvovali ljudi, temveč samo še jagnjeta, je pa zanimivo krščanstvo spet utemeljeno na človeško/božji žrtvi, očitno je to preverjeno delujoča metoda za vzpostavitev novih religij. Sem pa zraven ob pisanju razmišljal, da bi s par drugače postavljenimi besedami z lahkoto ustvaril misterij v katerem sta žrtev in rabelj eno, svečenik pa prenašalec nekakšne skrivnosti, vendar je bil moj namen tu prav nasproten. 

bp, hvala za oris širšega konteksta. Ali je bog/so bogovi človeški ali obratno, je zame stvar preferiranega filozofskega ali splošnega mentalnega fokusa. Mnogoboštvo, kot ga nakazuješ v komentarju, je po raznih mitoloških intrigah presneto podobno človeški družbi, enoboštvo pa v glavnem stavi na abstrahirano entiteto (Zakona), ki se po potrebi utelesi skozi specifičen arhetip oz. kompleks celotnega kolektiva (npr. žrtev-odrešitelj/rabelj), spletke in intrige poganskih božanstev pa prepusti posameznim postajam slehernikove bolj ali manj prepoznavne herojske poti. V določenih krogih ali orbitah pa prevlada mnenje, da je »stvarnik« po svoji shemi in pomenu arhetipsko bitje, ki se izkazuje prek (psiholoških) kompleksov posameznika in da ga ni mogoče spoznati (drugače) kakor ravno prek lastnih kompleksov in projekcij le-teh na marsikoga in marsikaj, od odnosov do dobrin. Ergo »stvarnik« je tak, kot ga je slehernik sposoben slutiti, doživeti, spoznati po svoji partikularni psihološki podobi (in prepričanju). Kombinacije so različne, med seboj pa so povezane prek nabora matričnih arhetipov v kolektivnem nezavednem, ki jih človek potrebuje za pomik ali poriv iz nagonskega ali nezavednega v ozaveščeno delovanje. Ali je v ozadju te dokaj nazorno (skoraj holivudsko) skonstruirane matrice plemenit načrt, poslovna spletka, hazarderska igra, končna resničnost, en velik nič, praznina ali neskončen dvom, je spet stvar ideoloških razpredanj, včasih tudi posameznikovega sezonskega mentalnega razpoloženja.

Omenjene knjige nisem brala, vidim pa, da ima glavni junak precej arhetipsko ime »Shadow«, kot nekakšen siv odtenek (utelešene) presečne množice belinov in črninov ali senca svojega obstoja. Senca je igra ali delo svetlobe in teme. Bi se knjiga lahko (motivno in motivacijsko) nadaljevala z naslednjim prizorom?

Berem, da se je prav Tom Hanks pred leti najavljal kot producent filmske priredbe Gaimanovega romana.

Zame je zakon volja za bronastim mečem. Ker se vedno uveljavlja kot tak. Le namesto bronastega meča so trenutno popularni pendreki. Podobno kot meč je tudi bog pogosto orodje dominance. Ker v Çatalhöyüku niso odkrili večjih svetišč in niso imeli bronastih mečev, so imeli bogove očitno vsepovsod, tudi v vsakem grmovju. Potem so šele skovali meče. Ampak ker je vsako takšno ravnotežje moči inherentno nestabilno, ljudje se staramo in imamo nasploh raje gotovost, kot pa mnoštvo vil (pitchforks) in gorjač nasproti, eni bi pa celo kar večnost in nesmrtnost, se jo poskuša predelati najprej v pravično pogodbo in kasneje v zakon, ki naj preživi rodove. Pred odhodom v večnost stare zaveze pa lahko Jošua in njegovi postavni sledilci pokoljejo Kanaance z bronastimi meči. Ker jih Postava ne zavezuje.

Strici z mehkimi metuljčki in svinčenimi vojaki kot fetišem verjetno na to gledajo drugače. Ker imajo drugačno herojsko pot, praviš. Se strinjam s slednjim. 

Gaiman nasledi Ameriške bogove s stransko zgodbo Anansi boys, kjer menda postavi zvitost in moč zgodbe pred golo (hierarhično) moč, ne pa z blagri ubogim. Shadow Moon je blizu Gumpu v svoji pasivnosti, ki je pri njem izraz predanosti v usodo, sicer ni pa v nobenem drugem pogledu ubog (ali v bogu), četudi še kje igrača bogov, ampak prej nasprotno.