Kolesarjenje
Kolesarimo, vozimo eden za drugim, na brezhibno
očiščenih obodih koles, v enakih majicah,
štejemo kilometre, sekunde, vrtljaje –
na dvorišču stare vojašnice stojita konja, privezana
s kratko, oguljeno vrvjo. Ostra golota in vonj suhih,
prašnih kož pod skrivenčenimi drevesi plane
v nas – rjava svetloba, kot da zre v lastne sence.
Za njima se v opoldanski pripeki dvigajo okrušeni
zidovi, polomljena okna, spomin na topot vojaških
korakov, na pridušene ognje, na rezke ukaze
v meglenih jutrih. V motnem bazenu na sredini naselja
plavajo postrvi, zdrznejo se in zaplapolajo kot v vodo
potopljene temne zastave, ko gremo mimo. Vsa dežela
je še polna zapuščenih vojašnic, polna prašnih škornjev,
ki se skrivajo po omarah, spet nas kolonizira
naša lastna zgodovina, spet vstopamo v dolge noči,
v katerih držimo stražo pred samimi sabo
ali pred nikomer. Nek otrok kolesari in sanjari
pred nami, vijuga lahkotno od enega do drugega
roba, kot da na cesti ni nikogar drugega, z ogorčenimi,
jeznimi glasovi mu kličemo: - Pazi! Glej nazaj!
Otrok se obrne, njegov obraz je temen in gladek in njegove
oči pod dolgo grivo las so blage in mirne; na kolesih
švignemo mimo, eden za drugim, ne da bi se ozrli
ali rekli še kakšno besedo. Mogoče smo mi tista temna
vojska, ki se je nek otrok boji, s temnimi očali,
z uniformami in čeladami, z izmučenimi telesi, postavljenimi
na ogled, z zgodovinami in ranami in molkom. Potem
ustavimo, noge so težke od vrtenja pedalov, počasi
se spuščamo na zemljo, kot da legamo na tla naše ubite,
poteptane govorice, kot bi jo hoteli zvabiti v ljubezenski
objem. Gledamo v daljne hribe, ki se modro svetlikajo
na obzorju, vemo, do tja moramo še priti, tam bomo morali
do bolečine razpreti svoj jezik za mračne očete, za privezane
konje, za zasanjane otroke, ki ne gledajo nazaj, ko se vozijo
po cesti, in se spominjamo, kako je bil dečkov obraz
temen in gladek, z dolgo, razmršeno grivo, kako je
njegova senca lahkotno padala čez velike suhe boke
borov in smrek.
Kolo, ki nima konca in ne začetka ... prehajanje otroka v odraslega, v vojaka, v ponavljajoče se kolesje, vse zadihano in prepoteno ... z razhojenimi škornji, ki jih izpljunejo omare, da jih je treba ponovno obuti ... zgodovina, ki se ponavlja in otožnost nad tem, da bo nekoč tudi otrok prenehal vijugati in se ozirati med vožnjo ... pesem, ki s tvojo prepoznavno poetiko prinaša mnogo več človeka kot smo ga vajeni v prejšnjih, čestitke,
Ana
Bravo, vitez. Odlična pesem, ki razburka razum in čustva.
Lep dan
Andrejka
Utemeljitev uredništva ob izboru pesmi pomladi 2015:
Pesem, ki se dogaja v sedanjem času, v katerem pesnik filigransko in rahločutno vzpostavlja časovni most s preteklimi (vojnimi) časi. Kolesarji se vzpenjajo mimo ruševin, starih topov, konjev pred nekdanjimi vojašnicami in ribami v tolmunu, se z vrtljaji skozi pokrajino, zaznamovano od preteklosti, ki so jo spoznali prek izročila, šolanja in medijev, kolonizirani z lastno zgodovino, v svoji brezhibni opremi zdijo kot sodobna vojska, kot disciplinirana množica, ki ima isti (skoraj nedosegljiv) cilj in se tega zaveda. Množica ne prenese otroka – posameznika, ki ne pripada nobeni skupini, eliti, poklicanosti, ki zgolj vijuga po cesti in s temnimi zasanjanimi očmi zajema svet, z lahkotnimi gibi neobremenjeno zaznamuje pokrajino. Prvoosebni množinski subjekt, tako značilen za avtorjevo pesniško delo, deluje hkrati kot stroj in kot subjekt, zmožen metapozicije, ko je hkrati v ustroju in pri analizi zgodovine, v zavedanju lastne poteptane govorice in pri fantu, ki ga ni moč pozabiti. Na kolesarje deluje z nelagodjem (morda nostalgijo), bolj od vseh ruševin, bolj od izginjanja lastnega jezika, ker ko prehiti dečka, kakršen je bil (morda) sam, se obudijo spomini na čas, ko je še bil posameznik. Jezik pesmi je natančen, premišljen, metaforičen. Pesem, ki jo je treba večkrat prebrati, se ugnezdi globoko v bralčevo dušo.
Čestitke in še veliko navdiha!
Zelo lepa utemeljitev, Ana, ki osvetli marsikaj, česar se sam mogoče nisem čisto zavedal.
lp, Franci
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Franci Novak
- 11. 05. 2015 ob 11:17
- Prebrano 3319 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 565