Kolesarjenje

Kolesarimo, vozimo eden za drugim, na brezhibno

očiščenih obodih koles, v enakih majicah,

 

štejemo kilometre, sekunde, vrtljaje –

na dvorišču stare vojašnice stojita konja, privezana

 

s kratko, oguljeno vrvjo. Ostra golota in vonj suhih,

prašnih kož pod skrivenčenimi drevesi plane

 

v nas – rjava svetloba, kot da zre v lastne sence.

Za njima se v opoldanski pripeki dvigajo okrušeni

 

zidovi, polomljena okna, spomin na topot vojaških

korakov, na pridušene ognje, na rezke ukaze

 

v meglenih jutrih. V motnem bazenu na sredini naselja

plavajo postrvi, zdrznejo se in zaplapolajo kot v vodo

 

potopljene temne zastave, ko gremo mimo. Vsa dežela

je še polna zapuščenih vojašnic, polna prašnih škornjev,

 

ki se skrivajo po omarah, spet nas kolonizira

naša lastna zgodovina, spet vstopamo v dolge noči,

 

v katerih držimo stražo pred samimi sabo

ali pred nikomer. Nek otrok kolesari in sanjari

 

pred nami, vijuga lahkotno od enega do drugega

roba, kot da na cesti ni nikogar drugega, z ogorčenimi,

 

jeznimi glasovi mu kličemo: - Pazi! Glej nazaj!

Otrok se obrne, njegov obraz je temen in gladek in njegove

 

oči pod dolgo grivo las so blage in mirne; na kolesih

švignemo mimo, eden za drugim, ne da bi se ozrli

 

ali rekli še kakšno besedo. Mogoče smo mi tista temna

vojska, ki se je nek otrok boji, s temnimi očali,

 

z uniformami in čeladami, z izmučenimi telesi, postavljenimi

na ogled, z zgodovinami in ranami in molkom. Potem

 

ustavimo, noge so težke od vrtenja pedalov, počasi

se spuščamo na zemljo, kot da legamo na tla naše ubite,

 

poteptane govorice, kot bi jo hoteli zvabiti v ljubezenski

objem. Gledamo v daljne hribe, ki se modro svetlikajo

 

na obzorju, vemo, do tja moramo še priti, tam bomo morali

do bolečine razpreti svoj jezik za mračne očete, za privezane

 

konje, za zasanjane otroke, ki ne gledajo nazaj, ko se vozijo

po cesti, in se spominjamo, kako je bil dečkov obraz

 

temen in gladek, z dolgo, razmršeno grivo, kako  je

njegova senca lahkotno padala čez velike suhe boke

 

borov in smrek.

Franci Novak

Ana Porenta

urednica

Poslano:
15. 05. 2015 ob 21:28

Kolo, ki nima konca in ne začetka ... prehajanje otroka v odraslega, v vojaka, v ponavljajoče se kolesje, vse zadihano in prepoteno ... z razhojenimi škornji, ki jih izpljunejo omare, da jih je treba ponovno obuti ... zgodovina, ki se ponavlja in otožnost nad tem, da bo nekoč tudi otrok prenehal vijugati in se ozirati med vožnjo ... pesem, ki s tvojo prepoznavno poetiko prinaša mnogo več človeka kot smo ga vajeni v prejšnjih, čestitke,

Ana

Zastavica

Andrejka

Poslano:
16. 05. 2015 ob 11:32

Bravo, vitez. Odlična pesem, ki razburka razum in čustva.


Lep dan

Andrejka

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
11. 07. 2015 ob 21:53

Utemeljitev uredništva ob izboru pesmi pomladi 2015:

Pesem, ki se dogaja v sedanjem času, v katerem pesnik filigransko in rahločutno vzpostavlja časovni most s preteklimi (vojnimi) časi. Kolesarji se vzpenjajo mimo ruševin, starih topov, konjev pred nekdanjimi vojašnicami in ribami v tolmunu, se z vrtljaji skozi pokrajino, zaznamovano od preteklosti, ki so jo spoznali prek izročila, šolanja in medijev, kolonizirani z lastno zgodovino, v svoji brezhibni opremi zdijo kot sodobna vojska, kot disciplinirana množica, ki ima isti (skoraj nedosegljiv) cilj in se tega zaveda. Množica ne prenese otroka – posameznika, ki ne pripada nobeni skupini, eliti, poklicanosti, ki zgolj vijuga po cesti in s temnimi zasanjanimi očmi zajema svet, z lahkotnimi gibi neobremenjeno zaznamuje pokrajino. Prvoosebni množinski subjekt, tako značilen za avtorjevo pesniško delo, deluje hkrati kot stroj in kot subjekt, zmožen metapozicije, ko je hkrati v ustroju in pri analizi zgodovine, v zavedanju lastne poteptane govorice in pri fantu, ki ga ni moč pozabiti. Na kolesarje deluje z nelagodjem (morda nostalgijo), bolj od vseh ruševin, bolj od izginjanja lastnega jezika, ker ko prehiti dečka, kakršen je bil (morda) sam, se obudijo spomini na čas, ko je še bil posameznik. Jezik pesmi je natančen, premišljen, metaforičen. Pesem, ki jo je treba večkrat prebrati, se ugnezdi globoko v bralčevo dušo.

Čestitke in še veliko navdiha!

Zastavica

Franci Novak

Poslano:
14. 07. 2015 ob 15:15

Zelo lepa utemeljitev, Ana, ki osvetli marsikaj, česar se sam mogoče nisem čisto zavedal.

lp, Franci

Zastavica

Ivan Gaćina

Poslano:
06. 08. 2016 ob 04:24

Lijepa pjesma!

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Franci Novak
Napisal/a: Franci Novak

Pesmi

  • 11. 05. 2015 ob 11:17
  • Prebrano 1107 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 565
  • Število ocen: 13

Zastavica