od zelenega in belega skeli v oči,

voham prepotene razgaljene bicepse,

mimo brzijo nihajoče ritke,

kakor letalonosilke se poguncavajo sočne, jedre dojke

vidim parček naslonjen na zid,

brenčijo čebele, v somraku se iskrijo

prve majske kresničke,

v možganih cunami pomladi

potres spominov stopnje 9 po merkalijevi

drhtenja, pričakovanja, blaženosti,

prepotenih v neskončnost ujetih trenutkov,

poskočnih korakov po stopnicah starega gradu,

tesno objetih ležernih korakov  v naročju vrb  lene reke

danes pa  ni tretja,   danes je 3 tisoča pomlad,

dlani so izpete, prsti so trdi in togi in hladni kot kamen,

več se ne razprejo in ne da se več najinih prstov preplesti,

še manj z roko v roki teči ob reki in vrbe tresti

lin