Pod staro lipo poslušam mehko šelestenje mladih lističev, ki se harmonično dopolnjuje z radostnim zvrgolenjem ptic.
Slečem majico in pogladim napete prsi po katerih plešejo vroči žarki sonca. Nosnice prijetno draži dišeča sapa lahkotnega vetriča. Še močneje vdihnem.
O kako svobodno in spokojno se človek počuti popolnoma razgaljen, kako naravno je biti eno z naravo, eno z vsem.
A veliki večini je žal kljub neštetimi sloji cunj še vedno hladno. Že od rojstva naprej te oblačijo in vsak po svoji podobi.
Najprej te seveda starši zavijejo v vato, potem stari starši iz svojih omar privlečejo celo kolekcijo že plesnivih in moljastih, od prijateljev dobiš tiste po zadnji modi, profesorji ti pod nos molijo piflarski imidž, delodajalec uniformo, žena večerno obleko, sosed navijaški dres... Ti skoraj vedno brez pomislekov vse sprejmeš... Potem se preoblačiš iz dneva v dan, odvisno s kom s v družbi. Utrudno in zamudno delo, ki ti gre v resnici zelo na živce a se bojiš mnenja drugih... Bolj se staraš, bolj okorno se premikaš in marsikdo kmalu omaga pod težo... Spravi jih na kolena... Takrat, če se noče predati je primoran sleči kak kos ali dva...ampak še vedno pa ne razume zakaj ga tako hudičevo zebe...
ne razume, da so je ves ta blago le v napoto, da le sonce lahko pogreje premražene kosti in vroča svetloba otopli srce.
Razmišljam naprej...kakšen šokanten pojav bi bil če bi se zdaj kar takole popolnoma nag sprehodil po mestu...
ob tej misli me zmrazi
in, zato si hitro nadenem majico.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Yoda
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!