Sediš.

Na meji dveh svetov.

Na robu časa.

Nekje na severnem Jadranu.

Pomešan z mivko.

Iščeš drobne bele školjke.

Čakaš plimo in umite noge.

Sprašuješ se, kaj si.

V tem trenutku.

Ko nisi bog.

Ko nisi človek.

Ko zviješ jadra.

Ko je bonaca.

Iz morske pene stkeš

popotno oblačilo.

Za vračanja v babičine bajke.

Nedolžna čudenja.

Partijo šaha s pozabljenimi

rečnimi bogovi.

            Ne joči, Odisej.

            Ne obžaluj oskrunjenega templja.

            Izpolnil si vsa pričakovanja.

            Svoje pleme si naselil v puščavi,

            kjer nikogar več ne muči žeja

            po resnici.

            V njihovih očeh si bog.

Tu na severnem Jadranu pa noči

še vedno posrebrijo v mesečini.

V zraku je še vonj po soli.

V ustih sladek priokus po svežih ribah,

figah in rdečem vinu.

            Itaka ni daleč, Odisej.

Kristian Koželj