To ni bilo njeno mesto

Ne njena ulica

Ne ta trhla hišica

V kateri je štela dneve

Sedela pri oknu

In zrla v nebo

Tudi stara akacija

Z razpokanim deblom

Ji v času poletnih pripek

Ni nudila sence

Ni sedela pod njo

Ni bila njena.

Njeni so bili

Le severni vetrovi

Ki prinašajo mraz

Skozi razbite okenske šipe

Pa ure

Enolično sive

Raztegljive kot elastika

In noči

Napolnjene z utvarami

Zemeljskega življenja.

Najbolj njene so bile

Boleče razpokane ustne

Razmršeni osiveli lasje

Predčasno in prehitro

Shirano telo starke

Ugaslih oči

Še včeraj dekleta.

Njen je bil tudi mož

Ali se je le imenoval njen

Pijanec brez primere

Ničvrednež

In hitro vzkipljiv

General brez vojske

Kapetan brez morja

Ki jo je za vsako 

Že pred začetkom izgubljeno

Bitko brez boja

Privlekel na svoje sodišče

In nato z njo 

Mahal kot z zastavo

V strašnem deliriju

Pijan in nor

Ker kaj pa so zanj

Bile njene krhke kosti

Pohodil jih je in polomil

Kot kozarce v gostilni.

V njej pa je bil molk.

Vse dokler se v strašnem vrtincu

Niso tla združila

S krvjo in mesom

In neživim telesom

Ki je nepremično obležalo.

Poslednji vzdih 

Pa je bil njen.

V sobi 

Še vedno odzvanja 

Ta njen 

Poslednji glas.

Marko Skok - Mezopotamsky