Gibi bi mu željno pregnali dan

A je nemočen in le sence

Lezejo z njega

In z neslišnim glasom tonejo v zavreli

Hlad parkovne klopi

Julij je in redki mimoidoči

Mu ne pomagajo videti

Starčevske oslabelosti in vse bolj ubijalske

Resnice da ga sleherni utrip

Krade hoji

Komaj opazno je kako mu utrujenost

Kljuva v sencih

Razžarjena izza oči

Nihče pod zaspanimi krošnjami

Ne vpraša kdo se komu približuje - on klopi

Izza katere zorijo v spominu grantna jabolka

Ali klop starcu ki mu nosi podobo

Njega zaspalega in razvrščenega

Od Večnega ognja do Predsedstva

In hladu na zahodu kjer

Je že umirjen kot svetla noč

Kot svetilnik okrog katerega

Brnijo brezzvočne ure

Poznamo ga

Četudi ga

Se oglasi četrtni uniformiranec

To je ta ki vsakodnevno

Od kante do odvrženih vreč in kruha

Zbira izgubljene sanje

Dobro je - za

avstroogrskim zidovjem molčijo

Glasniki osebnega blagostanja

In tečejo solze cinikov

Molčijo tudi šumeče trepetlike v parku

Molčijo leta čakanj

Dobro je govorijo Napredni

Da ga ob slovesu od njega

Zadnjič ne pospremijo

V slovesnost čutov prelite

Šumeče trepetlike v parku

Marko Skok - Mezopotamsky