Vtisnil sem svoj žig

sredi neba

da od tam žari 

na svet

kot kakšen kres

kajti sonca je vekomaj

bilo premalo

da bi ogrel vse

človeške puščave

kjer misliš

da naju ni

da ne obstajava

in čeprav vem

da v mojem govorjenju

ne razbereš

edine besede

v kateri najina duša

nima odseva v vodi

ne sence na zemlji

ne silhuete v mraku

že vidim

da nama z besedami

ki se začnejo na lj

ni usojeno

doseči večnosti

kajti potem bi ljudje

ljubili leta

vse dokler bi jim kosti škripale

kot lesena kobilica ladje

po besnem valu

in vsi bi tekmovali za prestol

z enim edinim

če nam samim

nerazumljenim ne bi bilo treba

v prah

v spokoj.

Marko Skok - Mezopotamsky