vstanem med snom in maestralom

vzdolž vode za soncem diši rožnik

nekdo recitira in sežiga

najine neizpete pesmi

morda le lebdim med snom

in simfonijo vetrca na licih

s katerim se tiho vstopi v spomine

žejno se potopim v izvir zgodbe

v kateri daje vrednost življenju tudi bolečina

in se namesto tvojim rokam prepuščam

božanju večernih valov

z roba poletja kot med prsti

izteka pesek časa in še

čez prostranstvo nepozabe odmeva

tvoj utrip a krmarja ne vprašam

ali je zemeljska pot zaman

in zakaj vedno med snom

in neznanimi panoramami maha tvoja roka

ki izgine kakor zeleni vrtinec in boli

kot bolijo trenutki ko je hiša napolnjena

s poletnim somrakom v katerem skrivna solza

naznanja da se čaka na nekaj

neznanega in neosnovanega

na praznih peronih je molk

rožnik diši in nekaj se dogaja

v omejenem človeškem času

v katerem si brezčasen in čitljivo popisan

z mojo roko, se spominjaš

kako sem tedaj čakala najin čas v katerega

niso nikoli prispeli tvoji vlaki

Marko Skok - Mezopotamsky