Zakaj več ne škriplje stari stol,

na katerem sem se iz knjig

modrosti učila, kako 

popraviti razmajane noge. 

Tišina zre vame.

Iz molčečih oči švigajo besede.

Možganske celice se menda ne 

obnavljajo.

Spustim se na kolena in

priznam poraz.

Komu?

Gledam ta stol.

Štiri noge in hrbtenica.

Iščem glavo, ki mi bo zašepetala

šifro odrešitve.

Za koga?

Bedak sem. Stoli nimajo glav.

Usedem se in začnem čistiti plevel

na razpokah lastne lobanje,

ki je verjela besedam.

Nisem sama.

In to ni tolažba.

branka