njeno telo se je razločno očrtavalo pod
sinje prozorno obleko včerajšnjih sanj
z daljavo in neskončnostjo misli je
s pogledom v nebo še poudarjala oči
in zopet padla v objem nezavednega
nenadoma je do kolen stala v morju
narahlo se je počasi pozibavala v bokih
zadovoljno častila nad seboj nebo poletja
in mršila z eno roko s soljo melirane lase
bela jadra so dobivala modrikast odtenek
vse hiše na polotoku indigo vrata in polkna
mir za notranjo luč harmonije prostranosti
ko se je spojila z vsem je globoko vdahnila
in zaplavala do morskega dna zase nesmrtna

Klavdija KIA Zbičajnik