Ko se vozim z vlakom, mi misli vedno uidejo k tebi.

Od nekdaj me je čudilo kako sva kljub neznanskemu

ujemanju vedno ljubila popolnoma različne stvari.

Ti si oboževal vonj jasmina, jaz vonj sveže narezane pomaranče.

Jaz sem ljubila vzhajajočo Luno, ti umirajoče Sonce.

Ti si drgetal ob rahločutnih stihih, jaz ob krhkih melodijah.

In medtem ko sem jaz hrepenela po plovbi z jadrnicami, si bil ti nor na …

… vlake.

Glasen ropot, gneča, neudobni sedeži.

Sprevodnik se spotika preko nabito polnih kovčkov.

Nataknjen ženski glas na drugi strani vagona vpije,

da kreten, ki je odprl okno ni niti pomislil

na njen seneni nahod in da, če ga ne misli

nemudoma zapreti, bo ona osebno

prišla tja in ...

... ah ...

… zatohel zrak v vagonu me vedno uspava in bliskovito hitro tonem v sen.

Nasproti mene starec z vnemo razlaga o težkem življenju iz predvojnih časov.

Komu?

Meni?

Odsotno kimam in se trudim vljudno iztrgati iz pogovora.

Stari cepec ne zna utihniti.

Vljudnost pošljem k vragu in se s plaščem pokrijem prek glave.

Do gledališča je še 9 postaj.

Skozi sanje mi zaveje svež piš

prijetne, znane vonjave.

Poskušam se okleniti izmuzljive misli.

Prek obraza se mi v snu razlije nasmešek,

ki mu ne najdem vzroka.

10 postaj kasneje glasno preklinjam,

ko si med tekom v ledenih sunkih vetra

masiram odrevenele vratne mišice.

Ti si znal vedno poimenovati vsako mišico in kito

ko si mi po vratu drsel z vročimi dlanmi.

In pri tem si vedno dišal po …

po …

(Obstanem.) 

… nemogoče. Tako blizu.

Nina Pečar