Na poti v mesto se vedno ustavim na vogalu tvoje ulice.

Steptana tla pod oknom beznice nosijo že premnoge

vzorce mojih podplatov.
Steklo je umazano in skozi luknjo v roleti se vidi

ravno pravšnji del zakajene notranjosti.

Zjutraj sem prišla v razmočeno prst odtisnit nov par čevljev.
In tam si sedel.
Sključena silhueta.
Za isto mizo kot včeraj.

V večni družbi kupa praznih kozarcev
in polite fotografije ženskega
obraza, si spet mešal karte.

In upal ...
prosil ...

Da bo izid zdaj drugačen.
Da bo tokrat končno padla Smrt.

Nina Pečar