Žarek mesečine se je razpočil

nad strehami in bulvarji,

ki so kot da bi plavali v svetlobi

oddajali nenavadne odseve,

odseve

tvoje podobe v mojih pesmih,

tvoje toplote v mojih nočeh,

tvoje sledi v mojem spominu.

Vino je dišalo po cimetu,

imelo je okus

kot nepoljubljene ustne,

na začetku skrivnosten in blag,

kasneje zanosen in opojen,

na koncu oster in močan,

omamljajoč.

Čakanje se je spremenilo v noč,

prekratko, da se preživi,

predolgo, da se pretrpi,

prekleto (ne)gotovo čakanje,

prekleta lažniva noč,

preklet stolp iz obrabljenih kart ...

Zarja, svitanje, jutro, dan,

popolnoma nov in bel dan

dan ki vabi s kričečo belino,

pa spet

odganja z nekakšnim hladnim valom,

istočasno vabi in odganja,

odganja in vabi ...

Vrtavka se ne ustavi,

nikoli se ne ustavi,

včasih pospeši,

včasih upočasni,

občasno zaniha,

tako znova

in znova ...

Do konca.

Nisem bil pozoren na čas,

dneve, stoletja, letne čase.

A to je bilo, nekega leta,

pozimi, mislim da januarja,

točno ob devetih in sedemnajst.

Marko Skok - Mezopotamsky