Ne vem, če sem ti kdaj iskreno odgovorila
na davno zastavljeno vprašanje
o moji najljubši barvi. 

Lahko bi bila zelena. Tista temna, temna, globoko zelena, ki nastane,
ko čopič nehote pomočiš v črno. Tista zelena, ki se preliva
v mojem dolgem, žametnem krilu, pripravljenem, da ga oblečem na tvoj pogreb.

Ali pa modra. Neskončno modra, v katero so odeta zgodnja jutra,
ki jih ure in ure nemo opazujem
in na tihem upam,
da bo Sonce tokrat odpovedalo svoj brezbrižni prihod

in ne bo umazalo meni tako ljube barve.

Ali ... ali pa rdeča ...

Da ... rdeča. Rdeča, kot nekaj mesecev stara, posušena kri, ki si jo vsako jutro
pustil na mojih črepinjah. Rdeča kot noč.
Saj veš katera noč ...
samo ena noč je imela tako črne ustnice.

Oprosti.

Ne vem zakaj mi je bilo vedno lažje našteti vse barve,
kot priznati, da je zame dovolj dobra vsaka.

Tudi bela.
Če ji primešam ustrezno količino črne.

Nina Pečar