Nekako mi zmeraj uspe doseči (ne vprašaj

kako), da stol postane večji od mize -

da se razteza v enačbe, ki mu dajo

prilagodljivost in nekaj tiste začetne

vnesenosti, da besedilom na radiu

iščem manifestacije sonca, rož in sploh

cvetnega prahu, samo da bi kihnila

in bi mi rekel: "Na zdravje!" in potem

nasmeh in šala in zadrževanje diha ...

Pa je le gledališka predstava (dam

ji petico!) in v igri sem od nekdaj

zanič, a mi vendarle zmeraj uspe

se zaplesti v scenarij z odprtim

koncem.

Helena Zemljič (MalaSenca)