živim v mestu

ki nikoli ne spi dvakrat z isto osebo

v rumenih dokolenkah leži na betonu

in kriči

naslednja

oseba se leseno premika

proti pločniku svojega bega

s spolovilom na peclju

kramlja o tem

kako poje lisjak

ko opazuje svojo drago

in kako umre samec

po izbruhu ognjenika

in o pipi ki ne neha (od)puščati

zato mora poklicati mojstra

z njim v žepu

nikoli ne veš

kako velik bo tvoj dolg

in šivalni stroj

še vedno drdra

kot včasih ko je bila roka še bela

in brez krvi

kmalu bo zmanjkalo oseb

in mesto bo vzhajalo

skozi tuje trebuhe

Vesna Šare