Prestreljena slika

tvojega nasmeha,

ko si mi podarila

prvo spomladansko cvetje

z obljubo skorajšnjega

vélikega praznika.

            Fantastična obljubljena dežela.

            Kjer vedno najdeš.

            Nova neprehodna vrata.

            In za njimi nova. In tako v večnost.

           (Vmes so kakšna pozlačena.

            V [lažnem] upanju je čar.)

Post od smisla.

Pokora, ki si jo naložiš sam.

V ekstazi vstajenskega pravičništva.

            V vazi stebelca narcis.

            Požrta od uši. Pokrita s plesnijo.

Vse, kar sem želel.

Je eno samo jutro.

S tabo.
Na hladni strani postelje.

Kristian Koželj