1.

oh, gospod, gumijasta koža tvojega ribjega obraza

diši po prežvečeni kumini, ko se v vzvišeni drži ves

zgodovinski približuješ svoji resnici o rdečem vetru.

si odmev poskočnic, ki so svoje dni naoljile zadrge

na delavskih bandurah ter se kot žive igle zažrle v

drobovja pijanih cirkusantov in lobotomiranih dam.

2.

oh, gospod, kadar zaspiš s stopali v sajastih škrgah

slepih podzemnih bitij, si zagotovo domišljaš, da si

puščavski veter, ki prinaša sivokožcem osvežujočo

pomladitev in zavezo, da boš na veke vekov bedel

ter s svojimi pljuči zagotavljal blagodejno senco za

pospešeno rast njihovih obskurnih dreves: kot bog.

3.

oh, gospod, kadar se med enakonočjem zdramijo

vrtinčaste luči neba, se zdrzneš na svojem ležišču

in si z arheološkimi najdbami sesiriš bolečino. tam,

kjer se stikajo sanje in norost, potrgaš vriskajočim

pikapolonicam krila in jim na brazgotine z velikimi

lopatastimi rokami narišeš negibne žuželčje križe.

Dani Bedrač