Soba je bela ...
*
Soba je bela in mirna.
Le šum,
ki se vsake toliko ukrade
od zunaj
in brnenje aparature,
na katero si priključen,
motita tišino nedeljskega
popoldneva.
Že dolgo te držim za roko.
Zdaj uvelo,
nekoč roko umetnika,
ki je s čopičem zarisal
prefinjene gubice,
sledove neizbežnega staranja,
na svoj avtoportret.
Včasih vihravi tvoji lasje,
se danes kot uvela stebla potrganega cvetja,
utrujeno privijajo k čelu,
posutemu s starostnimi pegami.
Držim te za roko.
Z rahlim stiskom primem
prste,
ki so še lansko jesen
po klavirju ubirali note
Chopinove etude
številka tri.
Čakam ob tebi in molim.
Bom še uzrla barvo tvojih globin?
*
Padla je noč.
Dolge sence polzijo po steni
kot dolgonogi pajki,
ki se prikradejo v sanje
majhnih otrok.
Brišem pot s tvojega
kljubujočega čela.
Božam roke,
vidnih temnih žil.
Zasula bi ti s poljubi
obraz, ki črta poteze
bojevnika
med najpomembnejšo bitko
življenja.
In slišim bojevito strast,
ki doni z bojnega polja,
slišim neusmiljene pretnje
sovragu,
zmagoslavne vzklike bojujočemu se,
in vzvišene hvalnice njegovemu
vojskovanju,
pogumu
in moči.
Obraz ti obsije rdečica,
spokojnost.
Veke osvobodijo pogled.
Živahno me gledajo tvoje oči.
Kot bi mi hotele povedati,
Premagal sem ga.
Kot bi mi hotele reči,
Grem po plačilo za boj,
v svet, ki mi pripada.
Srečen si.
Še zadnji poljub za slovo.
Umirjeno se poslovita pogleda.
Tvoj razžarjen od boja.
Moj preplavljen z izgubo.
*
Ogenj je zamrl.
V sobo kriče svetijo
cestne svetilke.
Zbogom, bojevnik.
Bodi moj vitez še Tam.
marec 1994 (iz cikla RES?; Sence skritih prikazni, Dolenjska založba NM, 1996 // … z zdajšnjimi popravki …)
Soba je bela in mirna.
Le šum,
ki se vsake toliko ukrade
od zunaj
in brnenje aparature,
na katero si priključen,
motita tišino nedeljskega
popoldneva.
Že dolgo te držim za roko.
Zdaj uvelo,
nekoč roko umetnika,
ki je s čopičem zarisal
prefinjene gubice,
sledove neizbežnega staranja,
na svoj avtoportret.
Včasih vihravi tvoji lasje,
se danes kot uvela stebla potrganega cvetja,
utrujeno privijajo k čelu,
posutemu s starostnimi pegami.
Držim te za roko.
Z rahlim stiskom primem
prste,
ki so še lansko jesen
po klavirju ubirali note
Chopinove etude
številka tri.
Čakam ob tebi in molim.
Bom še uzrla barvo tvojih globin?
*
Padla je noč.
Dolge sence polzijo po steni
kot dolgonogi pajki,
ki se prikradejo v sanje
majhnih otrok.
Brišem pot s tvojega
kljubujočega čela.
Božam roke,
vidnih temnih žil.
Zasula bi ti s poljubi
obraz, ki črta poteze
bojevnika
med najpomembnejšo bitko
življenja.
In slišim bojevito strast,
ki doni z bojnega polja,
slišim neusmiljene pretnje
sovragu,
zmagoslavne vzklike bojujočemu se,
in vzvišene hvalnice njegovemu
vojskovanju,
pogumu
in moči.
Obraz ti obsije rdečica,
spokojnost.
Veke osvobodijo pogled.
Živahno me gledajo tvoje oči.
Kot bi mi hotele povedati,
Premagal sem ga.
Kot bi mi hotele reči,
Grem po plačilo za boj,
v svet, ki mi pripada.
Srečen si.
Še zadnji poljub za slovo.
Umirjeno se poslovita pogleda.
Tvoj razžarjen od boja.
Moj preplavljen z izgubo.
*
Ogenj je zamrl.
V sobo kriče svetijo
cestne svetilke.
Zbogom, bojevnik.
Bodi moj vitez še Tam.
marec 1994 (iz cikla RES?; Sence skritih prikazni, Dolenjska založba NM, 1996 // … z zdajšnjimi popravki …)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Romana Novak
- 17. 01. 2009 ob 15:10
- Prebrano 1992 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 269
- Število ocen: 8
