Izjokati hočem ...
*
Izjokati hočem vse neuresničljive želje
v globoke soteske,
po katerih sva z roko v roki
pred leti hodila.
Spomin je kot strela.
Bliskoma udari. Zaneti ogenj. Upostoši.
Ni se spremenil dosti tvoj nasmeh.
A leta so pritiskoma legla
na tvojo vzvišeno držo.
*
V dolgi obleki,
barv zahajajočega poletja,
mirno stopa tvoj korak
po poti, posuti
s shojenim peskom.
Za teboj vije vonj
divjih kostanjev.
… Kot leta nazaj,
ko sem mu sledil med zravnanimi brezami.
Žalujočih obrazov so te vabile
v svoje ledene objeme.
In ti si plesala ples izgubljenih duš.
Smejala smeh, rojevajoč omamo.
*
Sivolasa gospa si danes,
jaz sivolasi gospod.
Gledal sem dvorce
in kipe,
hiše in slike,
potoval med stoletji,
izgubljal mladost.
Sem hodil v soteske,
globoke, taiste,
s pisalom v roki,
z oblaki v glavi.
*
Sedel na klop sem v parku,
danes,
ostarel gospod.
Položil klobuk na kolena,
opazoval, kako golobici dvori golob.
Takrat sem zapazil poznan mi korak,
zaznal vonj pradavnih kostanjev,
v grlu začutil skomino.
Obsedel sem tam.
Klobuk, ki je padel na tla,
je splašil goloba.
Kot da bi golobica danes še sama bila.
Razblinila si se z njima,
še preden sem si upal
k tebi upreti pogled
in te prositi odpuščanja.
(1994 / iz cikla RES?; Sence skritih prikazni, Dolenjska založba NM, 1996 // … z zdajšnjimi popravki …)
Izjokati hočem vse neuresničljive želje
v globoke soteske,
po katerih sva z roko v roki
pred leti hodila.
Spomin je kot strela.
Bliskoma udari. Zaneti ogenj. Upostoši.
Ni se spremenil dosti tvoj nasmeh.
A leta so pritiskoma legla
na tvojo vzvišeno držo.
*
V dolgi obleki,
barv zahajajočega poletja,
mirno stopa tvoj korak
po poti, posuti
s shojenim peskom.
Za teboj vije vonj
divjih kostanjev.
… Kot leta nazaj,
ko sem mu sledil med zravnanimi brezami.
Žalujočih obrazov so te vabile
v svoje ledene objeme.
In ti si plesala ples izgubljenih duš.
Smejala smeh, rojevajoč omamo.
*
Sivolasa gospa si danes,
jaz sivolasi gospod.
Gledal sem dvorce
in kipe,
hiše in slike,
potoval med stoletji,
izgubljal mladost.
Sem hodil v soteske,
globoke, taiste,
s pisalom v roki,
z oblaki v glavi.
*
Sedel na klop sem v parku,
danes,
ostarel gospod.
Položil klobuk na kolena,
opazoval, kako golobici dvori golob.
Takrat sem zapazil poznan mi korak,
zaznal vonj pradavnih kostanjev,
v grlu začutil skomino.
Obsedel sem tam.
Klobuk, ki je padel na tla,
je splašil goloba.
Kot da bi golobica danes še sama bila.
Razblinila si se z njima,
še preden sem si upal
k tebi upreti pogled
in te prositi odpuščanja.
(1994 / iz cikla RES?; Sence skritih prikazni, Dolenjska založba NM, 1996 // … z zdajšnjimi popravki …)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Romana Novak
- 17. 01. 2009 ob 15:11
- Prebrano 852 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 345
- Število ocen: 9
