Sprehajam se

iz levega kota ekrana

na desno

izdajam občutke

pišem resnico

kako sem ujeta v času

kako stojim pred semaforjem

vsa naveličana

od iste zgodbe

ki se vleče po belini

kot arabska pisava

za katero se mi zdi

da nima konca,

kot bi se kača prestavljala

z vsemi dotiki

plazila po tleh

in vlekla  ven jezik

da straši

in postane nevarna

ko strupniki

zabodejo v kožo

in dan postane črn.

IŽ-lev