1.

čas, ki se vališ skozme kot našopirjen, slinast nebodigatreba,

za hip postoj! moje bele dlani so poškodovane od netopirske

preganjavice in za zastrtimi okni noči dišijo pastirski ognji. v

moje sanjsko kraljestvo je prišla utrujena žival in njeni parklji

so razbrazdani od minevanja, trdi od mrzlega upanja. ni se ji

več treba klatiti v iskanju novih, pred bogovi varnih zatočišč:

v mojem praznem srcu je našla najbolj samotno gostoljubje.

2.

ožilje sveta gostoli v nerazložljivem prepletu, strune tisočih

drobnih umiranj so kot harfa, skozi katero vsako jutro zajoče

sonce, ko se mu nožice prestrašenih nočnih opic ne zmorejo

izogniti. ali lahko opičja duša človeka ljubi vetrovne oblake?

si lahko poišče nesmrtnost v zelenem zvoku dežja, v luninih

menah in v ptičjih akrobacijah na kristalnem zimskem nebu?

zakaj se mora skrivati v mračni sopari pesniških nesmislov?

3.

že kot deček sem si izoblikoval odnos do psihe in fizisa, do

nočnega cvetja in do majhnih, premraženih ptic in obsedel

v predmestju človeških src med utrujenimi zvonovi in tihim

godrnjanjem okornih kamel v pretesnem šivankinem ušesu.

4.

le žive rane popotnih stopal so varne pred živčnimi zvoki

navezanosti in vsi odgovori na kompleksna vprašanja so

zapisani v preprosti vsakdanji govorici; v sončnih kapljah

pa priteka skozi meglo sprenevedanj generična ljubezen.

Dani Bedrač