Vatasto belo nebo cvetí,
odeto v jantar in škrlat.
Počesano s progami
bakrenih pramenov.
Uročena hlastam
po straneh spominov.
Slutenje teme žejno
vpija mehke tople
tolmune svetlobe.

Samo neskončna cesta.
Skozi podplate
nesramno leze mraz.
Zagledan v tiho,
navidezno prosojno
nepomembnost.
Dovolj lahka sem,
da poletim čez strehe
v odtenkih smodnika.

Odsev iz naročja
dviguje turkizno
zelene gube blazin.
Z odmerkom strasti,
poželenja in sramu.
Ujamem mehko sidro
v klobčič zvitih prstov
z rubini in smaragdi.
Kralj žarečih draguljev.

Mateja J.Hočevar