Ledeni dež me obstreljuje.
Za las.
Ozrem se kvišku v rogovile,
ki kradejo mesec,
molče ga stikajo s kavlja,
obute v sneg.

Strašljivo me presune,
ko se zavem,
da so oblečene v plahutajoče vrane.
Prepozno.
Me je že zasačil. Šani.

Znova mi žuga,
češ, še te opazujem,
mojim prstanom še nisi utekla.
Povsod te izsledijo moji vranji sli.

Ponižno se priklonim.
Na njegove snežene nogavice
mi iz nosu kane kri.

Vranji poglavar se skloni.
Prhutne
in v krvavo daritev
zabode kljun.

Zdaj sva pobratena.
Saturnu, kar je Saturnovega,
meni pozdrav mogočne vranje jate,
ki v tujem jeziku zagrinja svod.
Nato predana hvaležnost Učitelju.

yoyoba