Usedem se blizu avtomatskih vrat,
da bi le ujela pravo postajo
v svet duha.
Dremava sem,
kot na prvem busu ...
Joj, ko me le ne bi znova
speče odpeljal v garažo!

Razboleno oklevam
med lastnimi razdori,
med težnjami ega
in plemenskimi spori,
bingljam na štangi
napol v snu ...

Medtem ko krožimo
po mrakobnih globelih
in mrzkih poljanah
dušnih plantaž ...
Čakajte, mar ni to ...?
Smo že mimo?
Tu sem Doma!

S kotičkom očesa zabeležim,
da se reža v Brezdanje zapira,
da se z leve in desne
zožuje prehod.

Ko se hočem podvizati,
da ne zgrešim postaje Dom,
so moje mravljinčaste,
okorele noge
nepripravljene ubogati.


Z zadnjimi prežitki
skrite Sile
se odrinem,
stečem ...
Reža pa se nepreklicno zapira.

In ko mi vratni krili
priščipneta lici,
se ustnice nemočno
ujamejo v krčevito
spako neme ribice,
ki le še potiho zakruli:
"Vrataaaa!"

yoyoba