Ponoči

ko mi tema zapre oči

tiho ležem

na izbodčene korenine

posute z mehkim mahom

pod glavo si postiljam

najdaljšo, najstarejšo,

ostale so za trup

kot naravni dormeo

me nižajo k zemlji

in hladno je,

gola veja drgeta

pod mojimi

žvenketajočimi zobmi,

in čakam jutro,

da se naslonim na deblo

in skrijem zamišljen izraz

med led in sneg letošnje zime.

Noč mi zaradi tihote

ni dala odgovora,

a podnevi bo jasna slika

ko se bo nebo odprlo.

Spim za danes

polnim baterije.

Da letim

vštric z zajcem.

IŽ-lev