Ubij me, dan, s svojo
sterilno normalnostjo,
da bo kaos naredil svoje,
ko bom molčala kot
da ne najdem krikov,
pozabljenih pred leti
na pragovih zrelosti.
Zatrte želje biti samo
enkrat hudoben in
nekomu vzeti igračko
ali izpuliti pramen las,
tako na skrivaj, so kot
črna kri, ki čaka na
pravi trenutek, da izteče,
kot list, ki zadnji pade
z drevesa in zaokroži
zmagoslavno čez trg.
Samo ubij me že končno,
pohodi me kot bruhanje
na preperelih kockah
betona enosmerne ulice,
kjer se zapirajo vrata
gledališča absurda.
Ne boš? Seveda,
ne moreš me ubiti.
Za smrt mora vsaj
nekdo biti najprej živ.

modricvet