Vsak dan seštevam jutra ko se zbujam
SAMA.
Vsak dan dodam številko več in danes jih ne
morem več prešteti na prste obeh rok.
Niti če dodam še prste obeh nog.
V pričakovanju kaj bo potem ko bom dosegla število
ki ga niti moje telo ne more prikazati
sem občutila nič drugega kot golo razočaranje
ki smrdi po samoti željah upih kičasti in bedasti ljubezni.
Matematika niso čustva in čustva niso matematika
in ne dobiš vedno rezultata če na koncu vse te kače števil
in obletnic in štetja poljubov pa vrtnic ob rojstnih dnevih postaviš enačaj
ker midva nikoli nisva bila enačaj.
Mislila sem da mi bo določeno število juter s praznimi rjuhami
prineslo občutek polnosti in vrednosti mogoče tudi poguma in ponosa
da se nisem vrnila v rjuhe ki so se me toliko časa lastile.
A bojim se da bi še rada štela.
Štela bi do kolikor bi znala ker je štetje edino kar me še vedno povezuje
S TABO.

Anja G.