Na dnu korakov pot se vrača vase,
da v plahem srcu (misel neizpeta!)
nabere moč za dan, ko bo spočeta
v novem ritmu za vse večne čase.

Kot da ne ve, da se v sencah pase
neznosna lakota! Skrivnost očesa
je vedno tam, kjer se spusti zavesa
nad težo, ki jo pesem jemlje nase.

Se zdi, da želja v nemoč zadiha,
ko se zlije mir ozadja z likom
v sožitje, ki na ustnicah usiha,

kadar merim smrt tišine s krikom,
zavitim v razočaranje prepiha,
ker odhajam - z luninim dotikom!

Dani Bedrač