Kot duh v poletni sapici se viješ,
drsiš po koži in zavesti,
le trepet tvojega bitja v njej.

Miliš me,
lahkotno plešeš in vijugaš,
se odmikaš in loviš,
oči vkleneš,
kot kobra me uročiš,
svoj plen hipnotiziraš,
ohromiš.

Pihaš vame,
divje gledaš,
kot tiger planeš,
zagrizeš se v moj vrat
in jaz,
oh, jaz,
v bolu zaječim in trpki slasti.

Ko me zajameš vihar,
morje bučim,
se vate zaganjam,
odpiram v globino.

Odsev lire z neba sem,
maestro,
s prsti bredeš po meni
in iz teme oceana
vzhajam...

Margareta